EKO 9 Trienale umetnost in okolje: Oči v skali
EKO 9 Trienale umetnost in okolje: Oči v skali
Stari sanatorij, Tyrševa ulica 19, Maribor
17. maj−25. avgust 2024
otvoritev: petek, 17. maj 2024, 19.00
odpiralni čas:
sreda-nedelja, 12.00-19.00
Zaprto ob ponedeljkih in torkih.
Za več informacij obiščite eko.ugm.si.
umetnice in umetniki: Boris Beja, Saša Bezjak, Lan Breški, Andrej Brumen Čop, Gašper Capuder, Ana Čavić, Ines Doujak, Olja Grubić, Herman Gvardjančič, Andrea Éva Győri, Thomas Hörl & Peter Kozek & Alexander Martinz, Kier-La Janisse, Petja Kocet, Vid Koprivšek, Nina Koželj, Gašper Kunšič, Tanja Lažetić, Ana Likar, Eva-Maria Lopez, Tilyen Mucik, David Nez, Ludvik Pandur, Mila Panić, Edith Payer, Ana Pečar, Alja Piry, Oton Polak, Arjan Pregl, Janko Ravnik, Līga Spunde & Aleksandrs Breže, Dominika Trapp, Ádám Ulbert, Matjaž Wenzel
umetniški vodja: Jure Kirbiš
umetniška svetovalca: Dominika Trapp (Madžarska) in Markus Waitschacher (Avstrija)
Od pripovedi ljudskega izročila in začetkov moderne grozljivke v literaturi in na filmu do sodobnih umetniških oblik predstavlja žanr grozljivke potencial za nagovor človeških in družbenih strahov. Z razstavo Oči v skali dajemo moč primarnemu čustvu strahu, da nas prebudi iz otopelosti do opozoril znanosti, za katere se zdi, kakor da so odpovedala. Predstavljeni umetniki in umetnice se s formo in pripovedjo odzivajo na grozečo atmosfero v naravi in družbi. Novo prizorišče trienala EKO – stari sanatorij dr. Mirka Černiča v središču Maribora – smo napolnili z umetniškimi projekti, ki skozi šok, nelagodje, grožnjo, občutek brezizhodnosti, pa tudi kritično obravnavo ponujajo priložnost za katarzo v soočenju z okoljsko krizo. Stari sanatorij, modernistična vila, obdana z vrtom, postane prispodoba za dom. Če si Zemljo zamišljamo kot naš dom, potem je to hiša, v kateri straši. Ekstremni vremenski pojavi, množična izumrtja, požari in poplave, potresi: zdi se, kakor da se planet maščuje svojim prebivalcem. Ker se iz te hiše ne da izseliti, eksorcizem pa ne pride v poštev, se moramo s temi nemirnimi duhovi naučiti živeti. Vstopamo v to vilo strahov, na ta planet groze, da bi bolje razumeli in se pogodili z duhovi, ki jih je prebudila naša prisotnost na Zemlji. Vstopite z nami. Če si upate.
Oči v skali me spremljajo, me zasledujejo. Me varujejo? Obsojajo? Molčijo? Kaj razmišlja deklica v skali? Kaj je videla? Kaj je videla, da je okamenela? Kaj je morala storiti, da se je spremenila v kamen? Na severnem pobočju Prisanka v Julijskih Alpah je narava v skalo vklesala podobo dekliškega obraza. Ajdovska deklica, ujeta v skali, že tisočletja spremlja dogajanje okoli sebe. Naravni tvorbi, kamnitemu obrazu, očem v skali, je ljudsko izročilo skozi stoletja pripisovalo številne pomene. Ena izmed zgodb pripoveduje o sojenici, ki je novorojencu prerokovala, da bo postal lovec, ki bo ubil Zlatoroga in z rogovi bajeslovnega bitja obogatel. Sestre sojenice so jo za to napoved kaznovale in na veke vekov ujele v skalo. Na razstavi 9. edicije trienala umetnost in okolje EKO se v Ajdovski deklici zrcali umetnost in občinstvo. Njen pogled, njeno vztrajno opazovanje pod drobnogled postavlja naše delovanje v njeni sferi, v kraljestvu Zlatoroga. Hkrati se lahko v njenem prekletstvu prepoznamo sami. Kljub številnim svarilom, kakor v kamen ujeti, nemočno opazujemo posledice človekovega poseganja v naravo. Nepremična, kamnita prisotnost Ajdovske deklice sredi okoljske katastrofe ustvarja grozeče vzdušje, tisočletnemu pogledu pripisujemo nov, zlovešč pomen.
Vzdušje, stopnjevanje napetosti, ustvarjanje grozeče atmosfere so osnovni gradniki žanra grozljivke. Pogosto so sredstvo za doseganje vzdušja naravni pojavi, naravne sile. Vreme, teren, zvoki in prikazni, flora in favna sodelujejo v pripovedi, spodbujajo domišljijo, da v brezbrižnosti naravnega okolja prepozna in potrdi vse naše strahove in krutost našega obstoja. In kaj, ko prav neravnovesje v naravi postane največja grožnja človeku? Že od samih temeljev moderne grozljivke, romana Frankenstein ali Sodobni Prometej (1818) angleške pisateljice Mary Shelley, je gotsko atmosfero pogojeval atmosferski dogodek. Legenda pravi, da je Shelley zgodbo dr. Frankensteina zasnovala v deževnem letu brez poletja. Leto poprej, aprila 1815, je na otoku Sumbawa v Indoneziji v siloviti eksploziji izbruhnil ognjenik Tambora. Teden dni trajajoč izbruh, med največjimi v zadnjih stoletjih, je v zgornje plasti ozračja sprostil tone vulkanskega prahu, kar naj bi mnoge mesece kasneje vplivalo na podnebje v Evropi. Tako so se pomladi 1816 v vili ob Ženevskem jezeru v Švici družili Lord Byron z gosti, med njimi Mary Shelley, in si pod vplivom turobnega vremena in strašljivih pravljic nemškega ljudskega izročila, pa tudi opija, pripovedovali grozljive zgodbe. Roman Frankenstein, napisan sredi industrijske revolucije, govori o človeku, ki se postavi v vlogo boga, o tehnologiji, ki posega v naravne procese, in o igri z ognjem, ki uide izpod nadzora.
Na EKO 9 vlečemo eksplicitne in implicitne vzporednice med sodobnimi umetniškimi praksami in žanrom grozljivke, zlasti v filmu. Grozljivka je del zgodovine filma od samega izuma medija, denimo film Le Manoir du diable (Hudičeva hiša) Georgesa Mélièsa iz leta 1896. Film je vizualni medij, kjer je žanr grozljivke temeljito ovrednoten in klasificiran na številne, natančno opredeljene podzvrsti: folk horror, body horror, eco horror, apokaliptični, gotski, tehnološki, psihološki, nadnaravni horror, pošasti, demoni, mutanti, vampirji, volkodlaki, živi mrtveci na filmu in številne druge podzvrsti. Tematski in formalni okvir filmskih ustvarjalcev grozljivk je pogosto analogen zanimanju sodobnih umetnikov in umetnic, sploh v odnosu do okoljskih vprašanj. Ob osrednji razstavi Oči v skali smo tako zasnovali bogat filmski program. Vabimo k ogledu legendarnega britanskega folk horror filma Mož iz protja iz 70ih let, dokumentarca o zgodovini folk horror žanra, izbora kratkih stop motion animiranih filmov ter prvega slovenskega celovečerca V kraljestvu Zlatoroga iz leta 1931.
V skladu z ekološkimi načeli proizvodnje hrane – kratka dobavna veriga od njive do mize – smo nabor umetniških projektov na razstavi poželi regionalno. Pomen okolja razumemo tudi v smislu okoljskega vpliva na umetniško rodovitnost in morebitnih povezav med umetniki in umetniškimi izrazi znotraj raznorodnih, a zgodovinsko, geografsko in podnebno prepletenih kulturnih krajin. Na trienalu umetnost in okolje v Mariboru kot tokratnem epicentru regije predstavljamo največ projektov slovenskih, avstrijskih in madžarskih avtorjev. Umetniškemu vodji EKO 9 Juretu Kirbišu sta se v vlogi umetniških svetovalcev pridružila umetnica in kuratorka Dominika Trapp (Madžarska) ter kurator in mediator Markus Waitschacher (Avstrija) in skupaj so k sodelovanju na razstavi povabili več kot 30 avtorjev iz regije, ki so jih opazile oči v skali.
EKO 9 je nastal pod okriljem evropskega projekta EMPACT, ki pod sloganom »Umetnost razmišljanja kakor gora« naslavlja teme ustvarjalna trajnost, sočutje do narave ter sočutni in odporni umetniki. V okviru projekta EMPACT je razstava Oči v skali zastavljena kot primer dobre prakse trajnostno zasnovane razstave sodobne umetnosti. Projekt EMPACT povezuje sedem evropskih partnerjev: Cyprus University of Technology (Ciper), Fondazione Lamberto Puggelli (Italija), Espacio Rojo (Španija), National Academy for Theatre and Film Arts (Bolgarija), Nature, Art & Habitat (Italija), Vorres Museum (Grčija) in Umetnostno galerijo Maribor.
