Samuel Grajfoner
Samuel Grajfoner, Matrici za Lady Grisel Baillie in kardinala Beatona
Razstavni salon Rotovž, Trg Borisa Kraigherja 3, Maribor
Samuel Grajfoner je tokratno (že drugo) samostojno predstavitev v Razstavnem salonu Rotovž zasnoval v skladu z najnovejšimi tendencami kot prostorsko instalacijo, vendar s poudarkom na grafičnem listu kot osnovni in nezamenljivi prezentacijski obliki grafične produkcije. Delno navezujoč na minulo razstavo v Varaždinu je svojo nekonvencionalno postavitev razdelil v dva med seboj sicer heterogena, vendar dopolnjujoča se jukstaponirana sklopa, pri čemer je poleg umetniškega sporočila v določenem oziru izpostavil tudi didaktično vsebino.
Neredko se ustvarjalcem utrnejo nove zamisli ob povsem naključnih dogodkih, ki spodbudijo njihovo domišljijo tako, da lažje preusmerijo ustaljeni miselni tok in se odprejo drugačnim perspektivam. Grajfoner je med stikanjem v enem izmed neštetih antikvariatov škotskega mesta Edinborough odkril par portretnih grafik manjšega knjižnega formata anonimnega avtorja iz prve polovice 19. stoletja, ki predstavljata lady Grisel Baillie in kardinala Beatona ter ju nemudoma odkupil. Šele ob prenosu negativa na matrico večjega formata (z uporabo posebnega tehničnega postopka) so se v celoti razkrili detajli natančne grafične obdelave, hkrati pa postane razviden tudi sam oblikotvorni proces, med katerim je anonimni grafik s pomočjo osnovnih geometrijskih likov sestavil klasično kompozicijo doprsnega portreta, dodelujoč strukturo posameznih partij matrične površine. Grajfoner je prav ob analizi primarnih oblik in strukture zaslutil skupno likovno izhodišče in se prvič v svojem opusu odločil za uporabo "najdenih podob" kot sestavine lastne grafične produkcije, hoteč z njuno povečavo in multiplikacijo (mejoč že na minimalizem) opozoriti na pomen grafičnega detajla v okviru celovitega tehnološkega postopka, hkrati pa izpostaviti sorodnost med oblikami upodobljencev in lastnimi oblikami. Zamisel udejani v okviru prvega sklopa razstave s pomočjo enakomerne razporeditve grafičnih listov po razčlenjenih stenah razstavišča v smislu friza, tako da vsakemu portretirancu atribuira izbrani grafiki lastne produkcije in ju skoraj neopazno uvrsti v kompozicijo. Zato se zdi, kot da umetnik po eni strani skuša zakriti svojo prisotnost v smislu avtorske distance, po drugi pa nas neprestano opazuje skozi pomnožene kardinalove in ladyne oči.
Drugi sklop predstavitve ni nič manj neobičajen, saj Grajfoner proti pričakovanju radikalno omeji razstavni prostor na zgornjo etažo salona, tako da prekrije in zapre stopnišče z montažnim kubusom, čigar stene uporabi kot panoje. Posledica je vsebinska in konstrukcijska razdelitev razstavišča na obod in jedro, ki tvorita na sredi ozek hodnik. Celovita konstrukcija močno razčlenjenega, skoraj klavstrofobično učinkujočega prostora postane tako ne le ogrodje, kamor se lahko razvrstijo predstavljeni eksponati, marveč tudi sestavni, součinkujoči element instalacije. Za razliko od oboda je postavitev v jedru izrazito avtorska, saj umetnik tokrat prekrije stene z lastnimi risbami, grafikami in nizkoreliefnimi mavčnimi ploščami, ki so dejansko odlitki linogravurnih matric, ohranjajoč izvirno belino materiala.
Linogravurne matrice zaradi globokih vrezov učinkujejo reliefno ne le kot negativi, marveč posredujejo ob uporabi posebno goste barve enak učinek tudi kot (pozitivni) grafični odtisi, ki jih neredko kombinira z akvatinto. Mavčni odlitki predstavljajo konkretno in hkrati simbolično sintezo Grajfonerjeve kompleksne umetniške osebnosti, ki združuje nenavadno kombinacijo grafika in kiparja. Slednja se v določenih primerih odraža tudi na tako rekoč "kiparskem" načinu obdelave grafične plošče, četudi ga hkrati privlači (al)kemično pretvarjanje substanc med tehnološkim procesom.
Ob tem pripisuje velik pomen novim ekološko neoporečnim kemijskim substancam, vendar izključno v okviru klasičnih tehnik, ki jih brezkompromisno ohranja skozi celotno grafično produkcijo. Klasična je tudi izbira tiskarske barve: dosledno črna. Uporablja jo nesimbolično, kot idealen kontrast belini nosilca, dojema pa jo raje kot material za oblikovanje in manj kot barvo za slikanje.
Omenjene lastnosti se neposredno nanašajo na izvedbe novejših Grajfonerjevih razstav v obliki vključevanja grafičnih orodij in materialov (napr. bitumna), tiskarskih valjev, kopeli, delovnih miz ter nenazadnje matric kot dopolnitve k osnovni postavitvi, s čemer uvede v svoj opus tudi konceptualne sestavine. Na ta način skuša predstaviti občinstvu ne le grafične liste kot končni izdelek, marveč hkrati razkriva posebnosti tehnološkega postopka in posameznih faz v kontinuirani obdelavi grafične plošče. Matrica je zanj namreč neke vrste ustvarjalni poligoni v smislu neprenehnega doplnjevanja, preoblikovanja in raziskovanja izraznih možnosti izbrane tehnike. Zato je večina Grajfonerjevih grafičnih listov unikatnih, nikoli pa ne preseže treh odtisov.
Samostojna predstavitev grafičnih del na način celostne instalacije je nedvomno precedens v mariborskih galerijah, razstavni prostor Salona Rotovž pa se zdi kot naročen za realizacijo Grajfonerjevih trendovskih zamisli o sodobnih postavitvah grafičnih razstav.
Samuel Grajfoner, akademski kipar in grafik specialist se je rodil 8. septembra 1962 v Mariboru. Študiral je na kiparskem oddelku ljubljanske ALU, kjer je 1990 diplomiral pri prof. L. Vodopivcu, študij pa dopolnil z grafično specialko pri prof. B. Suhyju na isti ustanovi. Študijsko se izpopolnjuje na akad. Minerva v Groningenu na Nizozemskem (prof. W.J onkman in F. Hesseling) ter v Block printmaking studios (London, Pariz). Je docent za grafično in risarsko oblikovanje na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Naslov: Magdalenski trg 9, Maribor.
