Zgodovina
Umetnostna galerija Maribor je svoja vrata odprla 8. februarja 1954. Maribor je tako dobil prvo profesionalno ustanovo, ki se je ukvarjala z muzejsko-galerijsko dejavnostjo na področju moderne umetnosti. Mesto je ponovno postalo sorazmerno pomembno žarišče umetnostne in kulturne dejavnosti, izhajajoče iz tradicije v 20-ih letih ustanovljenega umetniškega kluba Grohar, ki je odigral pionirsko vlogo v smislu organiziranega likovnega življenja v mestu. Z nastanitvijo v stavbo na vogalu Strossmayerjeve in Orožnove ulice je UGM pridobila približno 800 m2 razstavnih površin, ki se zaključijo z reprezentančno Veliko in Stebriščno dvorano. Osrednji razstavni prostori se nahajajo v nekdanji meščanski palači iz prve polovice 19. stoletja in bivši cerkvi celestinskega samostana iz druge polovice 18. stoletja. Po združitvi z Razstavnim salonom Rotovž v 80-ih letih je UGM pridobila kustodiat za sodobno umetnost ter dodatne prostore za predstavitve sodobne umetnosti v središču mesta.
Danes UGM deluje kot regionalni muzej sodobne vizualne umetnosti na območju ustanoviteljice Mestne občine Maribor ter širšem območju SV Slovenije in se uvršča med javne kulturne zavode širšega pomena.
stavbna zgodovina ugm
Zgodovina stavb na veliki mestni parceli med današnjo Koroško cesto ter Strossmayerjevo, Gospejno in Orožnovo ulico, kjer se danes nahajajo razstavni prostori, uprava, knjižnica, arhiv in depo UGM, se začne okrog leta 1300, ko sta ob Koroški cesti stali dve manjši pritlični hiši. Eno izmed hiš je leta 1314 meščanka Kunigunda podarila benediktinskemu samostanu v Šentpavlu na Koroškem, dve leti kasneje pa je meščan Valter istemu samostanu podaril še drugo hišo. Zanjo si je šentpavelski samostan uredil status svobodne hiše, menihi pa so imeli v njej sedež za samostansko posest. Obe hiši so v prvi polovici 16. stoletja povezali, med njiju postavili skupno vežo in ju nadgradili, za njima pa se je do sedanje Orožnove ulice širil vrt. Šentpavelski dvor so leta 1760 kupile nune celestinke iz Steyra, z namenom, da v njej uredijo svoj samostan. Delno so jo prezidale in dodale baročno fasado z velikimi polji med okni. V njej so celestinke imele klavzuro, torej stanovanjske prostore. Ker so za svoje delovanje nujno potrebovale cerkev, so celestinke leta 1766 na vrtu severno od samostana zgradile cerkev Marijinega oznanjenja. Cerkev je bila pravokotna prostostoječa stavba z dvoosnim zaključkom na južni strani, obrnjena proti Gospejni ulici. Že leta 1782 je bil samostan v sklopu jožefinskih reform ukinjen. V njem je takrat živelo 10 kornih in 6 laičnih sester.
Nekdanje samostanske stavbe so po ukinitvi najprej služile za vojaške namene. Nato je leta 1811 južni, stanovanjski del samostana postal sedež mariborskega okrožja oziroma kresije, ki so ga okrog leta 1840 na zahodnem delu podaljšali za devet okenskih osi do nekdanje samostanske cerkve. Zapuščena cerkev je leta 1814 prešla v meščanske roke. Leta 1843 jo je kupil podjetnik Carl Gerdes iz Bremna in v njej uredil tovarno kavnih nadomestkov. V ta namen je v cerkveno dvorano vgradil dve leseni etaži, eno na višini, ki obstaja še danes, drugo pod oboki. Gerdes si je ob tovarni na nekdanjem vrtu zgradil še stanovanjsko hišo v obliki mestne palače. Načrt zanjo je leta 1844 narisal graški arhitekt Josef Hasslinger. Enonadstropna stanovanjska hiša ob sedanji Orožnovi ulici je v celoti ohranjena in velja za najlepšo poznoklasicistično stavbo v mestu. Arhitekt Hasslinger je stanovanjsko stavbo in nekdanjo cerkev, povezal s triosno ložo, ki je prav tako še ohranjena. V nadstropju lože sta bila zimski vrt in terasa, ki je bila odprta proti zahodni strani. Gerdes je tako ustvaril zaključen, z ograjo zaprt stanovanjsko-tovarniški kompleks. Cerkev je v Gerdesovem času še ohranila izvirno zahodno pročelje, le da ga je tovarnar prebil z velikimi vrati. Tovarna kavnih nadomestkov je tukaj delovala samo okoli 20 let, nato pa jo je Gerdes preselil na Koroško cesto 31. Med leti 1865 - 69 je nekdanja cerkev celestink spet služila v bogoslužne namene, saj jo je uporabljala mariborska evangeličanska skupnost.
Povsem novo obdobje za stavbo se je začelo leta 1869, ko jo je kupil baron Hermann Goedel-Lannoy, sin avstrijskega uradnika Franca Goedla iz Radelj ob Dravi. Hermann je bil doktor prava z opazno politično kariero in uspešno kariero na finančnem ministrstvu na Dunaju. Plemiški naziv je dobil po belgijskem baronu Henriku Edvardu Lannoyu, ki je živel v dvorcu Viltuš in je tik pred smrtjo leta 1853 posinovil Rudolfa Oskarja Goedla, Hermannovega starejšega brata. Na neznan način si je pravico do baronskega naslova pridobil tudi njegov mlajši brat Hermann. Hermann je nekdanjo stanovanjsko zgradbo in tovarno kavnih nadomestkov preuredil v mestno palačo z romantičnim vrtom po načrtih gradbenika Černička. Porušili so zgornjo leseno etažo v nekdanji cerkvi, cerkvena fasada proti Strossmayerjevi ulici je dobila neorenesančno pročelje in na vrhu pročelja so zgradili majhno razgledno teraso. Veliko pozornosti je nov lastnik namenil notranjosti palače. Želja barona Hermanna je bila, da palači podeli italijanski značaj. Najel je slikarja iz Gemone v severni Italiji, brata Francesca in Feliceja Barazzuttija, da sta poslikala stropove stopnišča, nekaterih sob v prvem nadstropju in strop slavnostne, t.i. Velike dvorane.
V letih 1951 - 1954 so stavbo po načrtih arhitekta Saše Deva prenovili, ji dali današnjo obliko ter jo namenili novo ustanovljeni Umetnostni galeriji v Mariboru.
poslikava stropa v Veliki dvorani
Leta 1869 je zgradbo današnje UGM kupil baron Hermann Goedel-Lannoy, ki je želel meščanski palači podariti italijanski značaj. Najel je brata Francesca in Feliceja Barazzuttija, slikarja iz Gemone v severni Italiji, ki sta poslikala stropove stopnišča, nekaterih sob v prvem nadstropju in strop slavnostne, t. i. Velike dvorane. Strop v Veliki dvorani je Francesco Barazzutti slikal skoraj dve leti, med 1882 in 1883. Slogovno lahko strop opredelimo kot neobaročen. Slikar je uporabil kupolast strop baročne cerkve in ga s pomočjo naslikanih ornamentov razdelil na posamezna polja. Ornament posnema dekoracijo iz štuka, znano iz 17. stoletja. Vsebina večine prizorov so zgodovinski dogodki, zato govorimo o historičnem slikarstvu. Pobudo za motive je naročnik najbrž dobil na Dunaju, kjer so prav tedaj nastajali veliki cikli historičnih prizorov, v Sloveniji pa v drugi polovici 19. stoletja historično slikarstvo ostaja izredna redkost. Kakor pri baročnih poslikanih stropih se tudi tukaj vsebina stopnjuje od vogalov preko oboda proti središču, kakor je potrebno prizore tudi brati.
Figure v vogalih
V vogalih se nahajajo personifikacije 4 letnih časov. Pod figuro Poletja v jugozahodnem vogalu dvorane, se je slikar podpisal in poslikave datiral.
Prizori v obodu stropa
Obleganje Maribora: Na vzhodnem polju je upodobljeno turško obleganje Maribora in njegova osvoboditev leta 1532, za katero naj bi bili zaslužni Žiga Višnjegorski in hrvaški plemiči. Med obleganjem naj bi Turki obstreljevali tudi slavnostno dvorano, o čemer še danes pričajo v fasado stavbe vzidane originalne turške krogle.
Bitka pri La Golleti: V severnem polju je Hermann Goedel-Lannoy želel sliko pomorske bitke, v kateri je sodeloval Malteški viteški red, katerega častni član je bil. Upodobljena je zmaga Maltežanov nad sultanom Chair-ed-dinom. Ta zmaga je omogočila pohod cesarja Karla V. v Tunis. Malteški floti je tedaj poveljeval komodore Schenk, ki naj bi bil rojen na Štajerskem. Malteška flota je za bitko pri La Golleti prispevala 6 od približno 100 ladij, ki so sodelovale v bitki. Ena izmed ladij, karaka Sveta Ana, ki jo vidimo na poslikavi, je bila največja bojna ladja v Sredozemlju in je veljala za prvo ladjo, oboroženo s topovi.
Karl V.: Na zahodni strani stopa sledimo vsebinskemu nadaljevanju bitke pri La Goletti, namreč cesar Karl V. osvobaja krščanske ujetnike v Tunisu. Portreti Karla V. so zelo številni, tukaj je le eden od njih, na katerem vidimo cesarja v polprofilu, z baretko, belim ovratnikom, preklanim črnim oblačilom, velikim ovratnikom in z redom zlatega runa na prsih.
Osvoboditev Dunaja: Zadnja od štirih slik prikazuje poljskega kralja Jana Sobieskega v bitki za osvoboditev Dunaja pred turškim obleganjem. Bitka na Kahlenbergu je potekala 12. septembra 1683. Tedaj naj bi bil rešen tudi oblegani Maribor, ki je bil že tik pred predajo. Turški oblegovalci Maribora so takoj po prejetju sporočila o uspehu Jana Sobieskega zapustili Maribor in pohiteli na pomoč svoji vojski na Dunaj. Pisec pravi, da slika prikazuje trenutek, ko Jan Sobieski lastnoročno upleni turško trofejo. Na desni strani je upodobljen krilati Huzarija, elitni poljski konjenik, ki je s hrupom peres strašil Turke.
Osrednje polje
Leon Veliki in Atila: V zrcalu stropa je dal naročnik upodobiti Srečanje papeža Leona I. Velikega s hunskim kraljem Atilo. Najpomembnejša poslikava v dvorani je natančna kopija Rafaelove freske v Vatikanu. Papež Leon I. se je v zgodovino zapisal kot eden najpomembnejših naslednikov sv. Petra. Leta 452, ko so Huni vdrli v Italijo, je rešil Rim pred barbari. Papež je šel naproti Atilovi vojski in se v Mantovi srečal s hunskim poglavarjem. Pred Atilom je nastopil s takšnim dostojanstvom in s tako prepričevalno močjo, da se je Atila odpovedal rušenju Rima. V očeh ljudstva je bil velik junak in rešitelj, zato so ga že za časa življenja častili kot svetnika. Rafael ga je upodobil po naročilu medičejskega papeža Leona X. v Stanzi dell'Eliodoro v vatikanski apostolski palači. Upodobljen je na belem konju z dvignjeno desnico, njegov obraz je portret papeža Leona X., ki se je želel videti kot naslednik Leona Velikega. Kakor je namreč Leon I. uspel odvrniti Hune, tako naj bi Leon X. odvrnil Turke. Prav tukaj lahko sledimo povezavi med slikami na obodu in sliko v zrcalu stropa. Turki so bili po evropskem pojmovanju samo eni v dolgi vrsti barbarskih ljudstev, ki so prihajala z vzhoda in ogrožala evropske civilizacije. V starem veku so bili to Skiti, Parti, Daki, Huni, kasneje Vandali, Tatari, tudi Ogri in seveda Turki kot največji sovražniki krščanstva.