Landscape-Scapeland 2. metapokrajina "The colorful true"
Razstavni salon Rotovž, Trg Borisa Kraigherja 3, Maribor

Razstava z naslovom Landscape-Scapeland/ 2. metapokrajina "The colorful true" razkriva svoj pomen skozi zrcaljenje besede Landscape v njeno "nasprotje" - v izključevanja.

Pokrajine, turistične, medijske, tihožitja... vedno so prisotne, so med nami, v naši navajenosti se nam zdijo neproblematične, objektivne, kot da so vedno bile že tu in ne bodo nikoli izginile. Kljub temu to niso več pokrajine, v katerih bi mi bili neposredno naseljeni, ki bi jih neposredno doživljali, da bi jih lahko v razdalji spomina uživali in se jih spominjali. Zakaj takšnega je potrebna razdalja. Pri "metapokrajinah" ne gre več za predstave, ampak za medsebojno izmenjavo podob-zaslonov. Nismo več podrejeni pravilu vzročnega, kateremu sledita podoba in njen pomen, tudi ugodja ni več.

Igre iz kibernetičnega prostora se selijo v naš svet. prepričati nas hočejo o resničnosti šale o mački, ki ima sedem življenj. Namreč, ko nas v igri ustrelijo, vstanemo in žvljenje teče dalje. Tako plast za plastjo slačijo našo perverzno agresivno "substanco", ki je bila cenzurirana z etično-socialnimi kodeksi. V virtualni svet vstopam s psevdonimom, zakrivam (izključim) pravo identiteto, v njej želim odigrati to, kar bi težko priznal in si drznil priznati v "resničnem" stiku s teboj. Ampak tu "nemoralnost" nima nobene teže, je izgovor, da ne bi videli tega, da je to, kar se pod krinko virtualnega predstavlja včasih skrita resnica, ki jo težko izgovorimo in se soočimo z njo v družbeni resničnosti.

Zato se mi zdi kibernetični prostor zelo pomemben, ker se v njem zelo za zares prepletajo "libidinalne " strategije, mogoče bi lahko rekel tudi strategije izključevanj. dejavnost kibernetičnega prostora pa ni zaprta v svojo digitalno mašinerijo, ampak se izliva ven in se meša z "družbeno resničnostjo. Ta izliv ga mnogi razberejo kot globoko krizo civilizacije, namesto da bi ga dojeli kot nov pogoj za civilizacijo.

Dušan Zidar - projekti 1995-2001