Umetnostna galerija Maribor, Strossmayerjeva 6 
otvoritev: četrtek, 14. julij 2011, ob 19.00  
slavnostni govorec: Hendrik E. Kloninger, direktor Goethejevega inštituta v Ljubljani 
avtorji in avtorice: Laurenz Berges, Albrecht Fuchs, Karin Geiger, Claus Goedicke, Uschi Huber, Matthias Koch, Wiebke Loeper, Nicola Meitzner, Peter Piller, Heidi Specker

Pred drugo svetovno vojno oziroma pred vzponom nacionalsocializma je bila v Nemčiji bogata fotografska scena z imeni kot so Karl Blossfeldt, August Sander in Albert Regner-Patzsch, Florence Henri, Garmaine Krull in Aenne Biermann. Po drugi vojni sta najmočnejši pečat na področju umetniške fotografije  pustili Umetnostna akademija v Düsseldorfu ter Akademija za grafiko in knjižno umetnost v Leipzigu. Profesor düsseldorfske akademije Berndt Becher je skupaj s svojo ženo Hillo razvil prepoznaven način, ki so ga prevzeli tudi mnogi njegovi študenti. Z obsežnimi serijami in sistematično zasnovanimi motivi v črno-beli dokumentarni maniri (na primer industrijskih objektov) so se uveljavili tudi na mednarodni fotografski sceni. Nasprotno je Akademija v Leipzigu s profesorji kot sta Arno Fischer in Evelyn Richter spodbujala individualno govorico študentov. Po združitvi Nemčij na začetku devetdesetih je Akademija v Leipzigu na področju fotografije zavzela vodilno vlogo. Na njej je delovalo enako število profesorjev iz vzhodne in zahodne Nemčije, študenti pa so lahko izkoristili tudi mednarodne povezave z drugimi institucijami in študirali v tujini. Vzporedno z boljšimi možnostmi izobraževanja se je spremenila tudi razstavna politika. Če so bile sredi sedemdesetih let fotografske razstave bolj rezultat zasebnih iniciativ, je danes fotografija redno vključena v muzejske razstavne programe. Kljub temu ima le peščica nemških muzejev za moderno in sodobno umetnost fotografsko zbirko in le nekaj jih ima izdelano dolgoročno strategijo pridobivanja del. Na splošno torej prevladuje vtis, da kljub naraščajoči  stopnji prepoznavnosti fotografije ter številnim štipendijam in nagradam, fotografija še vedno ni povsem izenačena z drugimi umetniškimi zvrstmi.

Aktualna razstava v umetnostni galeriji Maribor z naslovom
Predstavitev / Ponazoritev predstavlja deset sodobnih nemških fotografov. Gre za prvo generacijo umetnikov v združeni Nemčiji, za katero ne bi mogli reči, da pripada enemu toku, instituciji ali regiji. Razstavljajoči umetniki, ki delujejo na področju umetniške fotografije že več kot deset let, so člani generacije, ki je stara okrog 40 let. Gre za uveljavljene umetnike, ki so se že dokazali z razstavami, nagradami in štipendijami. Vsi verjamejo v fotografijo kot neodvisno podobo. Ne zanima jih ponazoritev teorij, temveč razmerje in doseganje ravnotežja med vsebino in formo. Namenoma raziskujejo meje samega medija in iščejo nove izrazne možnosti in nove oblike predstavitev. Velik poudarek namenjajo postavitvam del, pogoste so serije in tabelarne razporeditve del, dobra umetniška ideja pa ima prednost pred samo predstavitvijo. Skratka, klasičnemu dojemanju fotografije z dokumentarnim predznakom postavljajo avtorji ob bok izrazito subjektiven pogled na svet in na avtentičnost. Razstava predstavlja prerez aktualne situacije in vzpostavlja dialog med deseterico fotografov. Razstavljena dela segajo od del v čistem digitalnem mediju do fotografij avtorjev, ki so zavezani tradiciji. Trenutno je fotografija v fazi prehoda od analognega k digitalnemu mediju, s spremembami prihaja do novega razumevanja medija. S pomočjo digitalne tehnologije so dela lahko ponovno skonstruirana oziroma v celoti ali deloma preoblikovana. Četudi se zdi, da je najopaznejša značilnost analogne fotografije posredovanje realnosti, pa tega ne bi mogli trditi za digitalno fotografijo. Ob natančnejšem pogledu se izkaže, da je predstavitev realnosti vedno predvsem rezultat umetniškega pristopa. Od tod tudi ideja razstave, ki temelji na odnosu med predstavitvijo sveta in njegovo umetniško ponazoritvijo.

Laurenz Berges
je zapisovalec odsotnosti. Njegovi minimalistični posnetki se nanašajo na detajle prostorov, ki so jih njihovi prebivalci zapustili zaradi zatona rudnika rjavega premoga. Avtor se osredotoča na sledove človeške prisotnosti, ki ne pripovedujejo direktne zgodbe, vsebujejo pa eksistencialno sporočilo. Albrecht Fuchs je postal znan po portretih umetnikov. Avtor predstavlja protagoniste v domačih, intimnih okoljih, pri čemer uporablja povsem vsakdanje poze in se hkrati igra z gledalčevimi predstavami o upodobljencu. Karin Geiger se predstavlja s tremi fotografijami velikega formata, ki kažejo na prostor med mestom in deželo. Neopredeljena  področja pogosto privlačijo otroke, ki tam preživljajo prosti čas. Gledalcu ni povsem jasno ali gre za skrbno načrtovane ali za naključne dokumentarne prizore. Tovrstna ambivalentnost je poudarjena z uporabo črno-bele in barvne fotografije, s čimer nastaja odnos med preteklim in sedanjim. Claus Goedicke predstavlja svoje delo v obliki tapet različnih velikosti. Avtor v digitalne kompozicije vključuje ornamentalne detajle človeškega telesa. Abstrakcija in različne vrte podob, ki jih ureja v vzorce, motijo običajno gledanje umetniškega dela in sprožajo nepričakovane odzive. Uschi Huber razkriva prostore urbane arhitekture v izrednih situacijah. Gre za fotografije trgovin in stanovanjskih hiš v Kölnu, ki so jih z lesenimi ploščami zavarovali pred pustno procesijo. Zanimivi prostori kiparsko poenostavljenih oblik ne komentirajo samega posega in se izogibajo hitremu odgovoru. Matthias Koch v individualiziranih serijah predstavlja trge in pokrajine, ki imajo zgodovinski pomen za določeno obdobje nemške zgodovine. Posnetki, narejeni iz višine gasilskega avtomobila, sledijo tradiciji topografske predstavitve. Ta nenavadna perspektiva razgrinja prostorske odnose, ki kažejo, kako nek prostor zgodovinskega spomina definira primestno in ruralno okolje. Wiebke Loeper se v svoji instalaciji navezuje na Carla Möglina, ki je leta 1854 zapustil Wismar in kot mornar odšel v Avstralijo. Ko je tam našel zlato in obogatel, sta se mu pridružili tudi sestri, ki sta s pismi vzdrževali vezi z domovino. V fiktivnem odgovoru na to dopisovanje, beleži fotografinja današnji Wismar in spremembe, ki jih je prinesel proces združitve. Nicola Meitzer je v preteklih letih delovala v azijskih metropolah. V njenih črno-belih fotografijah je Tokio spremenjen v mešanico geografsko specifičnih arhitekturnih elementov in portretov prebivalcev. Tabelarna razporeditev dovoljuje različno branje podob, kar sovpada s kompleksnostjo urbanega okolja. Heidi Specker se predstavlja s portreti Elsi, ženske, ki jo je spoznala v Davosu in katere nekonvencionalni življenjski stil jo je fasciniral. Posnetki portretirankinega neposrednega življenjskega okolja, alpske pokrajine in hrbtni posnetek portretiranke tvorijo skupaj z okoliškimi naravnimi pojavi mozaik podob, ki dopuščajo tudi gledalčeve lastne asociacije. Peter Piller uporablja fotografije, ki so že bile objavljene v medijih. Posnetki so izvzeti iz vsakršnega konteksta in predstavljeni v drugačni velikosti ter v novem okolju, kar jim daje možnost novega branja. Poleg tega so avtorjeva dela tudi analize fotografskega medija in njegove uporabe v medijih.

kustos
: Tomas Weski
producent: Institut za zunanje odnose / Institut für Auslandsbeziehungen (ifa)
posredovanje razstave: Goethe institut Ljubljana
info: Andreja Borin