Mirsad Begić, Risbe
Umetnostna galerija Maribor, Strossmayerjeva 6
Mirsad Begić je znan predvsem kot kipar, kipar /p/osebnega sveta, sveta iz onostranstva, de profundis. Vendar ga zdaj spoznavamo kot avtorja številnih risb, ki so nastale v zadnjih desetletjih. Risbe na najrazličnejših "nosilcih", likovnih osnovah, ki so nastajale v umetniški intimi, kot rezultat in kot posledica trenutnih stanj Duha in avtorjeve Roke, se pravi kot zapisi, ki niso nujno vezani na "vzorce" in predloge za skulpture; te risbe so v načelu samostojne, pomembne tudi same zase, tudi če ne bi vedeli, da je umetnik uveljavljen in priznan kipar. Gre torej za odkritje risb, se pravi fundusa umetniških izdelkov, ki so zaključen opus in govorijo sami zase. Izjemna ustvarjalnost, ki bi jo cenili, njeno estetsko vrednost in pomen, tudi če Begić ne bi bil kipar. Med tisočimi deli smo izbrali nekaj več kot sto in jih predstavili v Obalnih galerijah ter publikaciji-monografiji, ki bo izšla ob tej priložnosti, v uredništvu Ranka Novaka, z reprodukcijami izbranih risb, s spremno študijo Andreja Medveda in bibliografijo Nives Marvin.
Umetnikov duhovni svet je v marsičem izjemen, poseben, svojski in »temačen« ali kot je zapisal avtor spremnega eseja: "V Begićevih risbah je nekaj božjega, božanskega, a tudi smrtnega, po-smrtnega, zagrobnost sama, ki pa ne govori samo o smrti, temveč o tistem, kar /nam/ je vrojeno, kar je od rojstva dano. Njegovo delo je figuralno ali še bolje: figurativno, kjer gledamo ostanke in zavržke bitij v njihovi ne-smrtnosti, ker v njih poganja rast, ki /nam/ obljublja preživetje, čeprav doživljamo odsotnost, večno noč, zagrobnost in zakrčenost, in padec-v-brezno: brezčasnost smrti in minevanja, in svet podzemlja. Spregovori nam o vrojenosti, ki jo zdaj nosimo s seboj, v sebi, vrojenosti, ki nas določa za vselej in hkrati ruši vsakega boga ali idejo božjega počela. Telo kot padanje, cadere, je to, po čemer smo določeni v telesnem in duhovnem prapočelu, v kar smo na-rojeni, kjer vsako božje izgineva oziroma je pobožanstvena prav ta odsotnost, padec, in zagrobnost. In vendar: to spoznanje /nas/ vrača k sebi in je v resnici prav vrnitev-k-človeku.
Kristeva v tekstu Psihoanaliza kot antidepresiv spregovori o skrajnem ateizmu, ki vlada v spoznanju depresije, ki vodi k izgubi moje biti in tudi Biti same: "Depresija mi sporoča, da ne znam izgubljati: morda nisem znal najti nadomestila, vrednega izgube? Posledica je, da sleherna izguba vodi v izgubo moje biti - in tudi Biti same." V izgubi Bitja je zavračanje boga, naj bo to bog islama ali krščanskega boga. Izguba je vedno vezana na smrtnost in posmrtnost, na svet-v-meji, svet, ki iz tostranstva lije v onostranstvo; ta svet, ki je božanski, četudi je temačen - in vendar brez boga -, je prvobitno stanje Begićevih del. Njegove umetnine so religijske, čeprav je avtor kot umetnik ateist. V umetnosti njegovih rok in psihe je skrajni asketizem, v katerem je žalobno poželenje, zanos, lucidnost in ljubezenski odnos. Svet senc in svet podzemlja, kjer bivajo osebe-bitja, ki jh je izgubil. V tem svetu, svetu domišljije, ki je določena z véliko izgubo, umetnik znova pridobiva izgubljeni smisel in ljubezenske objekte: predmetnost, ki se je v religiji, kjer ni boga, zdaj spremenila v padla bitja, v zavržke (iz zavračanja, Verwerfung, ki ni zanikanje, Verneinung), ki bivajo simbolično naprej, v svoji brezobličnosti, odkrito ali na skrivaj, kot sleherna ljubezenska pisava.
V tej izkušnji, ki je eksistencialno skrajna, občutimo razkol, delitev in ločitev - v nótranjem razmerju - do zunanjosti in do telesa, na meji biološkega in družbenega reda. V teh podobah je "ustavljena negacija": vztrajnost zanikanja, kjer ni nikakršne simbolnosti in niti realizma. To gomazenje, ki je z zunanjostjo določeno v odpovedi, v zavrnitvi, v negativnem nótranjem odnosu, ta čista, postoterjena akumulacija zavržkov postane vir estetskega užitka; kar je v resnici paradoks teh del, ki iz odstotnosti, iz niča, ponovno stvarjajo realnost in ji celo podarjajo vsebinske funkcije in metafizične pomene. Begić dosega v njih nekakšen "shizoidni ritem smrti in razkola", mumificirano, boleče, v bolečini, a vendarle estetsko. Skrajna estetika, ki je ujeta v nagonsko mrežo ne-simbolnih krčev potlačenih subjektov-v-procesu."
