Maks Kavčič, olja
Umetnostna galerija Maribor, Strossmayerjeva 6
V Viteški dvorani bomo odprli razstavo olj akademskega slikarja Maksa Kavčiča. Z razstavo umetnikovih del bomo počastili stoto obletnico njegovega rojstva. Slikar, scenograf, restavrator in pedagog je bil med vodilnimi umetniki povojnega likovnega življenja v Mariboru. S svojo dominantno osebnostjo, odprtega in energičnega značaja, ki se je odražal v glasnih in ostrih sodbah, domiselnih osvežitvah društvene dejavnosti, spodbudah k skupnemu slikanju v naravi in mentorstvu stanovskim kolegom avtodidaktom, je vidno zaznamoval tedanji likovni utrip mesta. Razkošen, estetiziranju naklonjen koloristični talent je razvijal ob jasno prepoznavnih Mušičevih in Pregljevih vplivih, ki se jim ni želel in ne mogel upreti. Njegov barvni izraz je prehajal od zamolkle tonskosti zgodnjih platen k vse izrazitejši koloristični sproščenosti poznejših del. Oblikovna gradnja se je spreminjala od realnega podajanja preko strukturalne stilizacije do stopnjevanega posploševanja krajinskega, figuralnega in tihožitnega motiva. Kot odličnemu koloristu mu je izbrani motiv pomenil vselej nov izziv za uveljavljanje pretanjene barvne melodike, igre sozvočij in nasprotij, odkrivanje drugačne izraznosti v neskončnih možnostih barvnega komponiranja, ki ga je Maks Kavčič obvladal do popolnosti.
Maks Kavčič je bil rojen leta 1909 v Zgornjem Porčiču v Slovenskih goricah. Leta 1915 se družina preselila v Maribor. Tukaj je Maks Kavčič obiskoval osnovno šolo in Državno moško učiteljišče. Leta 1933 je pričel obiskovati zagrebško likovno akademijo, kjer je diplomiral pri Marinu Tartaglii leta 1937. Po vrnitvi v Maribor se je vključil v umetniško društvo Brazda. Ob pedagoškem delu, najprej je poučeval na Učiteljišču, zatem pa na Likovnem oddelku Pedagoške akademije, se je poklicno ukvarjal tudi s scenografijo in restavratorstvom. Poznamo ga kot avtorja petinšestdesetih scenografij za mariborsko gledališče in ljubljanski operni ter baletni oder. Leta 1946/47 se je vpisal na specialko za konservtorstvo in restavratorstvo v Pragi, ki jo je uspešno zaključil leta 1948. Restavriral je vrsto fresk v okoliških cerkvah, najbolj pomembna restavratorska naloga pa je obnova stropne poslikave Viteške dvorane mariborskega gradu. Študijsko je potoval po Franciji, Italiji, Nizozemski in Nemčiji. Za svoje slikarsko delo je bil leta 1970 nagrajen z nagrado Prešernovega sklada. Umrl je v Mariboru leta 1973.
kustosinja: Milojka Kline, muzejska svetnica
