Anton Nowak
Anton Nowak
slikar in grafik (1865–1932)
skupni projekt Pokrajinskega muzeja Maribor in Umetnostne galerije Maribor
UGM Kabinet, Strossmayerjeva 6
5. februar - 4. september 2022
kustosinja: Andreja Borin
Umetnostna galerija Maribor predstavlja razstavo v Mariboru rojenega slikarja Antona Nowaka. Bil je akademsko šolan slikar, ki se je v svojem času uveljavil na Dunaju. Bil je ustanovni član dunajske secesije in vodil slikarsko šolo v Brnu – v Mariboru in Sloveniji pa je ostal domala povsem neznan. Nowakova slikarska dela iz umetnikove zapuščine je Pokrajinskemu muzeju Maribor leta 1945 podarila umetnikova sestra, ki je do konca druge svetovne vojne z družino živela v Mariboru.* Okoli 70 Nowakovih slik je nato postopoma prešlo v zbirko Umetnostne galerije Maribor, nekaj jih je ostalo v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor. O umetniku je bilo do pred kratkim znanih le nekaj osnovnih biografskih podatkov, zato sta se obe instituciji posvetili raziskovanju njegovega življenja in umetniškega opusa. Dr. Valentina Bevc Varl, muzejska svetovalka v Pokrajinskem muzeju Maribor se je posvetila preučevanju Nowakovega življenja in odkrila številne podrobnosti in zanimivosti, ki osvetljujejo umetnikovo življenjsko in tudi umetniško pot.
Slikar in grafik Anton Nowak se je rodil leta 1865 v nemško orientirani družini v Mariboru. Oče je bil knjigovezec in lastnik prodajalne s pisarniškimi pripomočki.* V družini je bilo šest otrok.* Po zaključeni realni gimnaziji v Mariboru je Anton Nowak študiral slikarstvo na dunajski Akademiji upodabljajočih umetnosti. Študij je zaključil 1886 in nato nadaljeval s specializacijo za historično slikarstvo pri Leopoldu Karlu Müllerju. Leta 1890 je prvič razstavljal na 19. razstavi dunajskega društva umetnikov v Künstlerhausu, ko je postal tudi njegov redni član. Kot mlad slikar se je nato povezal z novim društvom, ki se je formiralo okoli glavnega protagonista Gustava Klimta, in bil leta 1898 med ustanovnimi člani dunajske secesije (zveze avstrijskih umetnikov, ki je vključevala slikarje, kiparje in arhitekte). Razstavljal je na prvi skupni razstavi 1898 in na več poznejših razstavah secesije. V letih 1908–1909 je bil predsednik gibanja dunajske secesije, več let je opravljal tudi funkciji blagajnika ali člana izvršnega odbora (katerega član je bil tudi arhitekt Jožef Plečnik). V uradni reviji dunajske secesije, imenovani Ver sacrum (lat. sveta pomlad), je dvajseti zvezek letnika 1903 v celoti posvečen Nowakovim lesorezom. Leta 1908 je prejel visoko odlikovanje cesarja Franca Jožefa, o čemer je poročal tudi Marburger Zeitung.* Njegovo sliko Večer. Soška dolina je leta 1901 na X. razstavi društva odkupil sklad Theodor von Hörmann´sche Stiftung za Moderno galerijo na Dunaju (današnji Belvedere). Sicer je v zbirki Belvedere skupaj sedem Nowakovih slik. Dve najdemo tudi v zbirki Moravská galerie v Brnu. Nowakova dela se pojavljajo tudi na dražbah in verjetno jih je precej še vedno v zasebni lasti. Portreti iz Zbirke UGM sugerirajo, da se je verjetno ukvarjal tudi s portretiranjem za zasebne naročnike. Slikar je ostal zelo povezan z družino v Mariboru, večkrat jo je tudi obiskal.* Morda je naslikal tudi kakšen mariborski motiv, ki pa ga za zdaj še ne poznamo.
Nowak se je uveljavil predvsem kot krajinar in portretist. Živel je na Dunaju ter veliko potoval po takratni Avstro-Ogrski in tudi širše. V Brnu, od koder je izhajala njegova žena, je vodil slikarsko šolo in tam pogosto preživljal poletja.* Bil je izredno plodovit slikar. Kot krajinar je rad izbiral slikovite prizore, stare mestne vedute in ruševine gradov. Pogoste so tudi hribovite, morske in jezerske pokrajine. V lesorezih, objavljenih leta 1903 v reviji Ver sacrum, je opaziti vpliv secesije v nekaterih posameznih elementih, v izražanju s tekočo linijo in enotnimi barvnimi ploskvami, a kljub temu večinoma ostaja tudi v lesorezu zvest trdemu, realističnemu podajanju in klasični perspektivi. Ponavljajo se nekatere vedute in motivi, ki jih srečamo tudi v slikarstvu, to pa so zaenkrat tudi edine grafike, ki jih poznamo. V strogem akademskem realizmu zasledimo le nekaj slik, njegovo poznejše slikarstvo temelji na barvno svetlem naturalizmu z odmevi plenerizma (slikanja na prostem). Po letu 1893 zasledimo tudi primere neoimpresionizma, pri čemer gre najverjetneje za vpliv avstrijskega impresionističnega slikarja Theodorja von Hörmanna, ki se je z impresionizmom seznanil med bivanjem v Parizu (1886–1890) in leta 1893 svoja impresionistična dela razstavljal tudi na Dunaju. Prav tako je možen vpliv drugih neoimpresionističnih slikarjev, vendar se ta način v Nowakovem slikarstvu ni obdržal. Kot sugerira avstrijski biografski leksikon, se v nekaterih študijah in slikah s polaganjem večjih barvnih lis v svetlih tonih približuje belgijskemu slikarju Théu van Rysselbergheju. Anton Nowak je bil očitno široko razgledan in je poznal takratne aktualne likovne tokove. Na sliki Gorska pokrajina iz leta 1905 (Rettenstein pri Filzmoosu) izstopajo vitki macesni na desni strani slike. Kompozicijo in umestitev macesnov s tankimi debli in prvimi vejami pod vrhom slike je Nowak lahko povzel po italjanskem slikarju Giovanniju Segantiniju, ki je bil konec 19. stoletja eden najslavnejših slikarjev v Evropi, znan po pastoralnih alpskih pokrajinah. S svojim umeščanjem dreves je Segantini vplival tudi na slavno sliko Macesen Ivana Groharja. Drug primer zgledovanja pri sodobnikih so izjemno vitka listnata drevesa z dolgimi debli in razvejanimi krošnjami, ki jih zasledimo na nekaterih Nowakovih slikah in jim lahko najdemo številne vzporednice z deli članov dunajske secesije in deli umetnikov, ki so objavljali v reviji Ver sacrum.
Kljub odmevom različnih slogov, ki jih je moč opaziti v delu Antona Nowaka, pa se umetnik ni nikoli prepustil novim tokovom in v tej smeri ni nadaljeval. Slike v Umetnostni galeriji Maribor ga prikazujejo kot realista, ki je ponekod vključeval prvine plenerizma in v luči novega pojmovanja svetlobe posvetlil svojo paleto z rožnatimi, vijoličnimi in sivkastimi odtenki. Občasno je v okviru svojega krajinskega repertoarja povzemal določene motive in vzglede sodobnikov, pri načinu slikanja pa je ostajal zmeren tradicionalist. Potezo je od časa akademije sprostil in podaljšal, vendar je ni nikdar zares spustil v neznano, temveč z njo še vedno precizno in dosledno gradil kompaktno in dokaj zaprto slikovno površino. Vplivi secesije so omejeni na posamezna dela in celo na posamezne elemente, pri čemer se zdi vpliv bolj opazen v lesorezih kot v slikah. Čeprav Anton Nowak ni bil inovator, pa je bil vsekakor aktiven umetnik v širšem srednjeevropskem prostoru in še posebej na Dunaju.
Mariboru je zapustil obsežno zapuščino, ki je (natančno devetdeset let po njegovi smrti) prvič strokovno ovrednotena. Prvi korak je predstavitev njegovega življenja* in opusa v zbirki Umetnostne galerije Maribor, raziskovanje pa bi se nedvomno lahko še poglobilo. Nowakov primer razširja tudi naše poznavanje prispevka nemške manjšine k ustvarjalnosti v mestu. Prav pripadnost nemški manjšini je najverjetneje botrovala, da je ostal v domačem Mariboru do danes domala neznan, zaradi nepoznavanja pa tudi ni bil ustrezno vključen na pregledne razstave ali zastopan v slovenskih leksikonih likovne umetnosti. S tem prvim korakom avtorju na nek način vračamo njegovo mesto v Zbirki UGM, v Mariboru in upamo – tudi širše. Dobrodošel doma!
*Biografski podatki povzeti po raziskavi dr. Valentine Bevc Varl, muzejske svetovalke v Pokrajinskem muzeju Maribor. Prispevek »THE LIFE OF THE ACADEMY-TRAINED PAINTER ANTON NOWAK (b. Maribor 1865, d. Vienna 1932)« je bil predstavljen oktobra 2021 na mednarodnem simpoziju Museoeurope 2021 v Pokrajinskem muzeju Maribor.
