Ksenija Čerče / Kdo se boji roza barve?
Ksenija Čerče / Kdo se boji roza barve?
UGM studio, Trg Leona Štuklja 2
22. oktober – 27. november 2021
otvoritev: petek, 22. oktober, 19.00
kustosinja: Andreja Borin
Hibridni naslov razstave Kdo se boji roza barve? z zametkom »provokata na potezi« napoveduje slikarski razmislek o položaju, v katerem se slikarstvo nahaja danes.
Dejstvo je, da se je obstoj slikarstva, vključno z lastno negacijo, v preteklosti konstituiral v različnih pojavnih oblikah in da so danes, v postdigitalni in postinternetni situaciji, v slikarstvu na preizkušnji ne le njegova elastičnost, temveč predvsem mehanizmi in potenciali njegove absorbne transgresije. Retorika za slikarstvo specifičnih in integracija njemu nelastnih pojavnosti je v konstantni ekstenziji, zato razglašanje »konca slikarstva« ali »konca umetnosti« v preteklosti danes lahko razumemo zgolj z distanco, kot ugotavlja Isabelle Graw. Prav zato danes ne moremo več govoriti o povratku slikarstva (kot smo lahko v modernizmu ali postmodernizmu). Slikarstvo se ne vrača, ampak je ves čas tukaj.
Zagotovo nismo več v situaciji, ko bi bilo slikarstvo prevladujoča ali vodilna disciplina v umetnosti. Hierarhije so se podrle. Meje slikarstva so postale premestljive. Slikarstvo v sedanjosti se poraja z infekcijo in se nahaja v hibridnih oblikah, torej tako v zanj značilnih kot neznačilnih formah. Forme se vzpostavljajo skozi zgodovino. Vendar je slikarstvo podvrženo konstantni ekstenziji, ki ni izključno zgodovinska, še manj linearna ali zvedena na formo, in zgosti pozornost v sliki, ne zgolj kot mediju.
Vilém Flusser pravi, da moč evropske kulture temelji prav na nasprotju med podobo in jezikom. Posebaj danes, ko je množičnost/komunikativnost vizualnega podobotvorja do te mere dominantna, da presega jezik, je morda prav slikarstvo tisto, ki v odnosu do formata, skozi katerega komunicirajo podobe, poseduje relevanten glas.
Adaptacijo slednjega apliciram na material in njegovo distribucijo. Slike na razstavi v tem oziru emancipirajo materialnost kajenja, silikonskih mas, PVC mrež, urina, odpadnih kopij, iridescentnih barv, mail arta, body arta ... Proteze/naslovi slik, kot so SLADOSTRASTJE − ČEŠNJEVA VOJNA ALI GNEZDENJE V KLINIKI ZA AMATERJE, UČBENIK IN KLAVNICA, SOVRAŽIM ZELENO, AMUROZNO PREREKANJE ali VIKING PLASTICON, pa se nanašajo na različne orkestracije emancipacije v vnaprej izgubljenem boju z materialu lastno neukrotljivostjo. (Besedilo: Ksenija Čerče)
Kratek življenjepis
Živela je rdečelaska, ki ni imela oči in ušes. Tudi las ni imela, zato so jo imenovali rdečelaska le pogojno. Ni mogla govoriti, ker ni imela ust. Tudi nosu ni imela. Niti rok in nog ni imela. Ni imela želodca, hrbta ni imela, hrbtenice in nobenih notranjih organov ni imela. Ničesar ni imela. Torej sploh ne vemo, o kom govorimo. Bolje je, da o njej ne govorimo več. (Priredba besedila Daniila Harmsa, Sinji zvezek št.10)
