Ana Zibelnik / Spet je konec sveta
Ana Zibelnik / Spet je konec sveta
UGM Studio, Trg Leona Štuklja 2
8. april - 19. maj 2022
otvoritev: petek, 8. april 2022, 19.00
pogovor z umetnico: petek, 8. april 2022, 18.00-19.00
kustosinja: Simona Vidmar
Se res bliža konec sveta? Vse kaže na to: letni časi so postmoderni, prehajajo eden v drugega in so neprepoznavni, ledeniki se ne premikajo več in so samo še kup mrtvega snega, veter in ogenj se združujeta v ognjene tornade in uprizarjata reminiscence srednjeveškega sodnega dne, in ljudje si v hišah ponovno gradijo zaklonišča, v pričakovanju zatona. Bližajoči se konec planeta je postal najobičajnejši predmet pogovora, pomenkovanja ob družinskem kosilu in iztočnica za novo TV serijo, navdih za petkove proteste mladih. In kje smo tukaj mi? Nam bo še uspelo pobegniti večnemu ognju ali se bomo na koncu predali kanabalizmu? Nekaj je jasno: zaton civilizacije bo počasen, razgradnja humanizma postopna, ne bo veličastnega poka, ki nas bi razstrelil na milijarde delcev in razpršil v vesolje. Zadnje skupine ljudi bodo še dolgo tavale po planetu.
V tem prostoru angsta in vznemirjenosti, paraliziranosti in upanja se znajdeta dve fotografski seriji Ane Zibelnik − Nesmrtnost je nekaj vsakdanjega in Mi smo tisti, ki se obračamo. Seriji na nasprotni strani običajnega doživljanja časa in na nasprotni strani pogovora o ekoloških problemih, nekje med rahlim aktivizmom in skomigom z rameni »dokumentirata« ne-čas in ne-obstoj. Na črno-belih podobah je narava samostojna. Je tista, ki obstaja, ne da bi o njej morali misliti ali jo izkusiti. Narava je voda, ki se ista pretaka po planetu že milijarde let in se v svojem spreminjanju agregatnih stanj vedno znova čudežno pomlaja. Slutimo, da se je konec sveta že zgodil in se je čas dokončno ustavil. Ali kot pravi lik umetnika/kiparja v Zibelnikovi drami citatov, ki spremlja fotografsko serijo konca sveta: »Vse fotografije so pričakovanja: najbolj romantizirane podobe odločilnega trenutka so zapisi o dogodku, ki se zaznava in pričakuje, da bo prišel.« Fotografije Ane Zibelnik so bile dolgo izpostavljene svetlobi, da so tako ujele milino, magičnost in kontemplativnost narave. Kar vidimo, je redukcija, občutje, ljubezen. In strah. Strah pred naravo, ki nas hrani in ki nas bo na koncu pripeljala bližje smrti. Spet je konec sveta je hkrati nekaj povsem vsakdanjega in nekaj tako izrednega, da poseže v abstraktno.
V UGM Studiu predstavljamo mlado fotografinjo Ano Zibelnik (r. 1995, Ljubljana), ki živi v Haagu na Nizozemskem. Na Univerzi v Ljubljani je diplomirala iz vizualnih komunikacij, na Univerzi v Leidnu pa magistrirala iz filmskih in fotografskih študij. Ana Zibelnik, prejemica nagrade GUP New Dutch Photography Talent Award 2020 in izbranka British Journal of Photography: Ones to Watch 2020, raziskuje teme smrti, dolgoživosti in dojemanja časa, ki jih prepleta z ekologijo in razmišlja o trenutnem statusu človeka kot akterja na našem planetu. Avtorica v svoji praksi združuje raziskovalni pristop s poetično interpretacijo, pri čemer navdih pogosto črpa iz literature. “Odkar sem začela fotografirati, se ukvarjam s pojmom smrti. Stara razprava o fotografskem mediju in fascinacija, ki jo delijo številni fotografi, namreč da je fotografija domnevno sposobna ukrasti trenutke časa in preprečiti, da so prepuščeni "primernemu propadu", kot je dejal André Bazin, je v začetku študija pritegnila tudi mojo pozornost. Ko sem se prebijala skozi klasično literaturo in jo pogosto prepletala s spisi Michela de Montaigna, svetega Avguština in podobnih avtorjev, sem začela težiti k sodobnejšemu, drznejšemu opisu medija - k pojmovanju fotografije kot prakse, ki poraja življenje. Na kratko: fotografije kot medija, ki nas ne približuje smrti, temveč nam daje občutek trajanja, saj zareže v tok vsakodnevnih dogodkov. Omogoča zaznavanje časa. V luči današnjega dogajanja, v obdobju, ki ga najpogosteje opredeljuje grožnja izumrtja, možnost smrti dosega povsem novo raven. Moji temi, ki se odražata tudi v dveh razstavljenih delih, Mi smo tisti, ki se obračamo in Nesmrtnost je nekaj vsakdanjega, zajemata dva ekstrema: smrtnost in edinstven človekov položaj zavedanja smrti in strahu pred smrtjo ter nesmrtnost, pri čemer raziskujem nečloveške časovne razsežnosti, ki nas neizbežno obdajajo.” (Ana Zibelnik)
Življenjepis umetnice si lahko preberete tukaj.
V UGM smo se z obetavno fotografinjo srečali na platformi PARALLEL, evropski platformi za promocijo in izobraževanje mladih evropskih fotografov, katere ustanovna članica je bila Umetnostna galerija Maribor.
Predstavitev fotografskih ciklov:
NESMRTNOST JE NEKAJ VSAKDANJEGA, 2020-danes
Lišaji − simbiotična rast alg, gliv in bakterij − s starostjo vse redkeje odmrejo. Nekateri primerki na arktičnem območju so stari od 3.000 do 8.000 let, kar jih uvršča med najdlje živeče organizme na planetu. Rastejo eksponentno počasi in so običajno med prvimi organizmi, ki pokrajino poselijo po naravnih nesrečah. Kompleksna narava lišajev kaže, da ekosisteme ohranja sodelovanje in ne individualnost. Občutek nujnosti, ki so ga sprožili grozeča ekološka kriza, uničujoči gozdni požari in začetek pandemije, nam te organizme prikazuje v novi luči. V stabilnih razmerah lahko lišaji preživijo sedanje generacije in celo fotografijo kot medij. Vendar pa niso imuni na trajne okoljske pritiske in učinke onesnaževanja, ki jih povzroča industrija. Fotografija, običajno opredeljena kot dejavnost, ki življenje ohranja z njegovim prikazovanjem, se nenadoma sooča z novim izzivom. Kaj pomeni fotografirati nekaj nesmrtnega? Kaj se zgodi, če fotografijo umestimo v širšo, nečloveško zgodovino sveta ali jo, kot predlaga Timothy Morton, poskušamo razumeti v razsežnostih našega planeta?
Pri okoljskih vprašanjih se pogosto dojemamo kot glavni akterji in vplivneži. Slovenska filozofinja Alenka Zupančič ob razmišljanju o tem zapiše: "Sveta bo zagotovo konec, a s tem ne bo konec naših težav," s čimer opozarja na dejstvo, da je okoljska kriza izključno družbena in smo pravzaprav mi tisti, ki se soočamo s težavo.
Delo Nesmrtnost je nekaj vsakdanjega raziskuje, kako fotografiranje izjemno dolgoživih organizmov v času nestabilnosti okolja izpodbija pojmovanje fotografije kot dejavnosti, ki omogoča večno življenje. ◊
MI SMO TISTI, KI SE OBRAČAMO, 2019-2020
Smrtniki doživljamo smrt kot smrt. Tako se človek zaveda, da mu zmanjkuje časa; to zavedanje pa se krepi in obnavlja skozi življenje samo. Mi smo tisti, ki se obračamo, raziskuje, kako se v vsakdanjem življenju spoprijemamo z "možnostjo nemožnega" - tema, ki sega daleč onkraj strahu pred smrtjo in lahko močno vpliva na naše dojemanje časa. Umetnica ponuja izrazito človeški pogled na smrt, ki ga primerja s prizori iz narave, kjer obstajajo časovnosti, veliko večje od naših. Prozaično združuje s skrivnostnim, sentimentalno z neobčutljivim in tako mehanični tok časa, ki ga simbolizira ura, sooča z našim doživljanjem časa. Gesta vrtečih se rok, ki kot leitmotiv seriji določa ritem, izhaja iz ameriškega znakovnega jezika, v katerem označuje pojem smrti.