Vojko Štuhec / Kipar
Vojko Štuhec / Kipar
UGM Kabinet, Strossmayerjeva 6
24. avgust—6. oktober 2024
otvoritev: sobota, 24. avgust 2024, 11.00
kustosinja razstave: Andreja Borin
Izhodišče razstave predstavlja donacija skulptur in risb akademskega kiparja Vojka Štuheca, ki sta jih Umetnostni galeriji Maribor podarili avtorjevi dedinji Alenka in Mojca Štuhec, umetnikova žena in hči. Donacija obsega 33 skulptur, 2 kiparska osnutka in 150 risb, skic in osnutkov na papirju. Zbirka UGM je do tega trenutka premogla le nekaj avtorjevih skulptur iz ciklov Fitoliti in Figura, zato donacija predstavlja pomembno dopolnitev tako umetnikovega opusa kot tudi kiparske zbirke UGM. Na ogled je izbor okoli 30 del. Razstava predstavlja značilne faze umetnikovega opusa, opozori na povezavo med skulpturo in risbo ter pokaže raznolikost njegovih kiparskih pristopov. Obenem je razstava priložnost za predstavitev doslej neznanih umetnikovih del (recimo Mobile, 1974, in različne skice).
Po zaključku študija kiparstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost se je Vojko Štuhec v prvi polovici sedemdesetih let posvetil predvsem organsko zastavljenim formam, ki imajo za izhodišče ležeče žensko telo v tradiciji angleškega kiparja Henryja Moora. Kot material je uporabljal siporeks, ki ga je patiniral in s tem v kiparstvo vnašal element barve. V sedemdesetih letih je raziskoval tudi kinetično-svetlobne objekte in skulpto-slike v duhu tedanje skupine Neokonstruktivistov, vendar te smeri ni nadaljeval. Z naslednjima cikloma Fitoliti (1975–1977) in Figura (1984–1985), ki zastopata zrelo obdobje, se je ponovno usmeril k organsko pogojenemu kiparstvu. Raziskovanje je osredotočil na načela variiranja, multipliciranja, zlaganja in sestavljanja. Cikel Fitoliti je realiziral v več izpeljavah, v trodimenzionalni in reliefni plastiki, kot malo plastiko in kot javno skulpturo velikih dimenzij. V sredini devetdesetih let je nastal cikel, Odin saga, ki ga je navdihnilo umetnikovo potovanje po Skandinaviji. V tem ciklu je uporabil les, kovino in aluminij ter se preizkusil v abstraktnem izrazu, pomembno vlogo pa imajo ponovno barva, sestavljanje in gibljivost elementov. V delih po letu 2000 je najpogostejši naslov Kompozicija ali Zloženka. Zdi se, da se je v svojem zadnjem zaokroženem ciklu Vojko Štuhec vrnil k svojim zgodnjim zanimanjem. Avtor ne uporablja klesanja ali modeliranja, skulpture nastajajo na osnovi natančnega tehničnega načrta, v ospredju pa so gibljivost, nalaganje, multipliciranje in variiranje.
Vojko Štuhec je vseskozi ostajal odprt za različne kiparske postopke: modeliranje, klesanje, rezbarjenje, patiniranje, varjenje ipd. Bil je nemiren iskalec, ki ni ostajal zavezan že osvojenim področjem. Od tod izhaja večkratna odločitev za nove tematike, materiale in pristope. Ustvarjal je tako skulpture intimnih formatov kot tudi plastiko velikih dimenzij. Marsikatera umetnikova skulptura ima potencial za javno plastiko, vendar je bilo pobud iz okolja in javnih naročil le malo, umetniške izzive si je tako moral kipar postavljati sam.
S svojim delom je Vojko Štuhec pustil viden pečat v mariborskem in širšem slovenskem prostoru. Njegovo delo se vpisuje v širok tok sodobnega slovenskega kiparstva sedemdesetih in osemdesetih let, ki se je zavzemalo za osvoboditev kiparske forme in uporabo novih izraznih možnosti. V zavest javnosti in stroke se je zapisal predvsem kot kipar mehkih, zaobljenih skulptur, ki so v njegovem opusu predstavljale večino. Vendar so ob robovih teh ciklov vseskozi nastajala tudi drugačna dela, ki so nakazovala spremembo smeri in raznolikost umetnikovih zanimanj.
Vojko Štuhec (1946–2018) je študiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost pri profesorjih Borisu Kalinu, Dragu Tršarju in Slavku Tihcu ter diplomiral leta 1972. Z letom 1974 se je ustalil v Mariboru. Kot likovni pedagog je učil na več srednjih šolah, od leta 1987 pa je deloval kot svobodni umetnik. Bil je aktiven član Društva likovnih umetnikov Maribor in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Razstavljal je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah, posvečal pa se je tudi javni plastiki. V Mariboru sta v javnem prostoru dve umetnikovi plastiki: fontana v mestnem parku (1980) in reliefna skulptura v podvozu pod železniškim mostom na Meljski cesti (1984). Posamezne javne plastike je kipar ustvaril tudi v Štanjelu na Krasu (1968), v študentskem naselju v Ljubljani (1970), v Vidmu ob Ščavnici (1972), Ribnici na Pohorju (1980), Rušah (1980) in v Radljah ob Dravi (1993). Kot scenograf je s SNG Maribor sodeloval pri predstavah Faust, Nabucco, Hamlet, Kneginja čardaša, Carmen in Figarova svatba. Leta 1997 je Umetnostna galerija Maribor pripravila pregledno razstavo umetnikovih del.
Postavitev: Andreja Borin, Simona Šuc
Prevod: Ksenija Vidic
Oblikovanje: Matej Koren Studio
Zahvaljujemo se Alenki in Mojci Štuhec.
Razširjeno besedilo o razstavi najdete tukaj.
