Tjaša Rener / Vračanje na Bosumtwi
Tjaša Rener / Vračanje na Bosumtwi
UGM Kabinet, Strossmayerjeva ulica 6
11. julij–17. avgust 2025
otvoritev: petek, 11. julij 2025, 19.00
kustosa: Patrick Nii Okanta Ankrah in Jure Kirbiš
Vračanje na Bosumtwi je prva samostojna razstava umetnice Tjaše Rener v Mariboru in hkrati prvič, da umetnica v Sloveniji predstavlja obsežnejši del projekta v nastajanju Lake Side Stories. Projekt lahko razumemo kot razvoj vzporedne umetniške prakse, ki poteka ob umetničinem doslej bolj prepoznavnem delu – klasičnih slikarskih portretih (Portreti Afrike, Galerija Velenje, 2021), grafičnih tihožitjih (All that Patterns, Galerija Ravnikar, Ljubljana, 2023) in prostorskih kolažih (Kraj, ki mu rečemo dom, Drobna galerija, 35. grafični bienale Ljubljana, 2023).
Vračanje na obalo kraterskega jezera Bosumtwi v Gani je za umetnico potovanje v prostoru in času – pa tudi potovanje vase in skozi plasti pomenov. S časovno in prostorsko distanco od svojih formativnih let v Gani je Tjaša Rener poglobila in razširila zanimanje za zgodovinski, družbeni in ekološki kontekst tega specifičnega geografskega prostora. Če je bilo prvo obdobje njenega ustvarjanja zaznamovano z medosebnimi stiki in neposrednim odzivom na nova doživetja, je novo obdobje posvečeno refleksiji – tako lastne pozicije kot tudi širših povezav med jezerom Bosumtwi, Gano in mednarodnim prostorom, s poudarkom na presečiščih ganskih in slovenskih zgodovin ter sodobnosti.
K projektu je umetnica povabila kuratorja in umetnika Patricka Nii Okanta Ankro, ki z njo tudi sicer sodeluje pri razvoju nove smeri v njeni praksi. Za razstavo je prispeval besedilo z osebnim pogledom na nastajajoči projekt. Razstava v prostorski postavitvi združuje avtorske fotografije in drugo gradivo, zvočne zapise, ki jih je umetnica posnela ob jezeru, ter arhivsko gradivo iz arhiva informacijskega ministrstva v Gani. Celostno doživetje skozi fragmente razširjene osebne zgodbe obiskovalce povabi k razmisleku o prepletenosti in soodvisnosti zgodovine kolonializma ter sodobnih družbenih in okoljskih sprememb.
»Na razstavi na nek način predstavljam trenutno stanje mojega petnajstletnega potovanja, življenja in odnosov z jezerom ter z ljudmi, ki živijo ob obali tega skrivnostnega kraterskega jezera.
Jezero Bosumtwi v Gani, nastalo ob udarcu meteorita, je za ljudstvo Ašanti posvečen prostor, ki regijo oplaja duhovno in z življenjskimi dobrinami. Svoja formativna leta sem preživela v vasi ob jezeru, kjer ribiči še vedno pripovedujejo zgodbe o duhovih vode ter o spoštovanju in pravilih, ki jih jezero samo uveljavlja med ljudmi, ki živijo okoli njega.
V preteklih letih sem začela zbirati ustna izročila, arhivske podobe in zapise lokalnih prebivalcev – številni izmed njih pričajo o kulturnih in ekoloških spremembah, ki se dogajajo. Pospešena degradacija okolja, vse manj padavin in naraščajoče onesnaženje so jezero Bosumtwi soočili z resno grožnjo, na kar opozarjajo tudi nedavni pozivi znanstvenikov.
Lake Side Stories se na to kompleksno situacijo odziva s pripovedovanjem skozi podobe. V poetični instalaciji projekt vzpostavlja dialog med mitom, spominom in okoljskimi znanostmi. Projekt se še naprej razvija, raziskovanje se nadaljuje – njegov fragment pa lahko doživite na razstavi v Umetnostni galeriji Maribor.«
— Tjaša Rener
Odmevi z jezera
»Stati na kamniti obali Kakavove vasi, ki je bilo domovanje umetnice Tjaše Rener dvanajst let, je bilo presunljivo. Začenjal sem razumeti, zakaj se je odločila, da je bil ta kraj tako dolgo njen dom. Kako si človek ne bi želel biti v objemu tega sublimnega prostora do konca svojih dni? Umetničin povratek je v njej sprožil globoka eksistencialna vprašanja. Kako sta to jezero in skupnost postala katalizatorja njene preobrazbe? Kakšen vpliv sta imela – ne le nanjo, temveč tudi na druge člane skupnosti? Katere zgodbe tu tiho ležijo skrite in jih moramo znova obuditi? In kako lahko z umetnostjo preoblikujemo vizije prihodnosti tega kraja – ne le kot dediščine ljudstva Asante, temveč kot svetovne dediščine, nastale pred milijonom let ob udarcu meteorita?
Čez dan je bilo težko zaobjeti celoto jezera – odsevi so bodli v oči. Ponoči pa se je jezero ogrnilo v globoko črnino, le občasno prebodeno z oddaljenimi točkami svetlobe, ki so nakazovale redka človeška naselja. Tiho in mehko pljuskanje jezerske vode ob obali je odražalo nasprotje v biti – Praznina, ki govori, hkrati nikomur in vsem, in se upira vsakršni totalni obravnavi. To pljuskanje je kdaj prodrlo v tišino moje surove zavesti, medtem ko so miselne oblike nihale med spekulativnimi prihodnostmi in izmišljenimi potenciali preteklosti.
Tjaša bi morda lahko bila del takratne tihe revolucije, ki se je odvijala na oddelku za slikarstvo in kiparstvo blaxTARLINES na K.N.U.S.T., pod vodstvom profesorja kąrî'kạchä seid'ouja, v času njenega bivanja ob Bosumtwi. Z današnje perspektive pa lahko rečemo, da se je po neki čudni prepletenosti dogodkov oblikovala nova možnost – tista, ki je privedla do našega sodelovanja na 35. grafičnem bienalu v Ljubljani, ki ga je kuriral najin skupni prijatelj in umetnik Ibrahim Mahama [1]. Vse skupaj se je zdelo kot uresničenje sanj, ki so si jih delili Josip Broz Tito, Kwame Nkrumah in drugi – sanj o medkulturnem in gospodarskem opraševanju med narodi, rojenimi iz skupnega boja, ki je pripeljal do vizije gibanja neuvrščenih. Ta vizija, ki se danes morda zdi utopična, se lahko uresniči na drugačne načine.
Tako vrnitev na Bosumtwi morda ni le Tjašina vrnitev, ampak je lahko preplet drugih možnih zgodb in pozabljenih sanj. Vrnitev k praksam, k rastlinam, planktonu, zraku, ljudem, narodom, žuželkam in mitom. Vrnitev k nečemu onkraj človeka v središči – k nečemu, kar lahko odgovori na odmeve mehkih pljuskov vode jezera Bosumtwi.«
— Patrick Nii Okanta Ankrah
[1] blaxTARLINES Kumasi je amorfna, transgeneracijska mreža umetnikov, kuratorjev, piscev, arhitektov, tehnikov, predavateljev in drugih ustvarjalcev, ki je izšla iz Oddelka za slikarstvo in kiparstvo na Univerzi za znanost in tehnologijo Kwame Nkrumah (K.N.U.S.T.). Povezuje jih Projekt emancipatornega umetniškega poučevanja, ki ga je leta 2003 zasnoval profesor kąrî'kạchä seid'ou. Cilj projekta je bil preusmeriti umetniške študente onkraj omejitev medijev, jih opolnomočiti v kuriranju lastne ustvarjalnosti ter jih ozaveščati o političnem v umetniški praksi, ki presega okvir sodobne umetnosti (seid’ou 2015).
Ti tihi gverilski razstavni posegi, ki so se začeli leta 2003, so med letoma 2015 in 2017 dosegli vrhunec v obliki večjih skupinskih razstav. Njihov odmev še traja in je občuten tudi v obliki novih razstav.
V vzporednem zamišljanju bi lahko bila tudi Tjaša Rener zlahka del te tihe revolucije, med svojim bivanjem ob jezeru Bosumtwi od leta 2013 dalje — le 45 minut vožnje od univerzitetnega kampusa.
Glej: Exposing Something to Someone While Exposing Someone to Something: blaxTARLINES Exhibition Cultures There-Then-And-Hereafter, African Arts 54(2): 36–51, maj 2021.
Podpora: Mestna občina Maribor, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Pekarna Magdalenske mreže, SobaZaGosteMaribor
