Preskoči na vsebino

Matej Andraž Vogrinčič, Ne vem
Slavija, 11. nadstropje, Ulica Vita Kraigherja 3, Maribor
otvoritev: petek, 5. julij 2013, ob 19.00

Matej Andraž Vogrinčič je avtor prostorskih intervencij v urbanih in naravnih krajinah, ki že dve desetletji nagovarjajo gledalce po celem svetu. V monumentalnih postavitvah se poslužuje vsakdanjih predmetov (kanglic, žog, lopat, kozarcev) in spreminjanja izbrane lokacije v likovno in imaginativno izzivalne prostore. Njegove instalacije – od Evrope, Avstralije, Azije in ZDA – nastajajo v dialogu z lokalnim okoljem, tradicijami in zgodovino, vendar s prepričljivim zasukom v neznano.

Ne vem
je prvi poizkus inventure del Mateja Andraža Vogrinčiča, ki so nastajala zadnjih 15 let med Ljubljano, Benetkami, Avstralijo in Sibirijo. Avtor se bo preizkusil v zanj neobičajni situaciji, ko bo namesto zunanjega prostora napolnil galerijskega z 'ostanki' posegov v zunanjega. Intervencije v javnih prostorih bodo tako v svoji estetizirani in editirani podobi svoje novo življenje iskale v galeriji. Ne vem se začenja z delom Kovček s srajco iz leta 1997, uvrščenim na prelomni U3 Petra Weibla. Za avtorja je to višek nekega obdobja, ko je preko eksperimentiranja z lastnim stilom in odkrito navdušenostjo nad zgodovinsko avantgardo, predvsem dada-domislicami, 'krojil' oblačila tako sebi kot bananam in navsezadnje hiši v Benetkah na Beneškem bienalu (Casa vestita, 1999). Po zgodnjih eksperimentih, kjer sta multipliciranje in metamorfoza vsakdanjih objektov že stalnici, avtor dobi priložnost za aplikacijo svojih idej v čisto novih razsežnostih in nepričakovanih okoljih. V Avstraliji tako med leti 2000-2005 nastanejo njegova verjetno najbolj ikonična in megalomanska dela, ki so odmevala v medijih: 15.000 avtomobilčkov za slepo fasado v Adelaide (Car park – Members Only, 2000); 1800 zalivač v puščavi sredi Avstralije (Moon Plain, 2002); 10.000 pisanih žog za zapuščeno gradbeno jamo v Perthu (Beach Balls, 2003) in 1000 dežnikov za atrij stare pošte v Melbournu (When on a Winter's Night a Traveller, 2005). Na razstavi nato sledimo avtorjevi najvidnejši intervenciji v Evropi, 56 čolnom v ruševinah gotske cerkve sv. Luke v Liverpoolu, ki je nastala na povabilo Liverpoolskega bienala (Brez naslova (56 čolnov), 2006) ter novejšim delom, ki so nastala na povabilo 7. in 9. Sibirskega bienala v Krasnoyarsku (Lopate, 2007; Brez naslova (Jajca), 2011). Ne vem se zaključi z dvema deloma in situ, ki sta bili na ogled že v okviru Evropske prestolnice kulture Maribor 2012: rekonstrukcija 'babilonskega' stolpa iz kozarcev  (Impilabile; v sodelovanju z Ulayem, Sodni stolp, 2012) ter intervencija Bazen (po Hockneyju), ki je na sosednji strehi Slavije nastala konec lanskega leta v okviru razstave 100 let slovenske umetnosti. Intervencija z vpeljavo osnovnih plavalnih elementov in žarečih kalifornijskih barv turoben svetlobni jašek poslovne zgradbe spremeni v humorno-strašljivo iluzijo bazena, ki provocira in sugerira. Zdi se, kot je da Matej Andraž Vogrinčič od oblečenega kovčka v roki do 56 čolnov v gotski cerkvi ali bazena na peščeni obali strehe prehodil pot od 'krojača' do 'land-artista', vendar je povezava med temi časovno in kontekstualno oddaljenimi deli večja, kot se zdi na prvi pogled. Kljub skoraj nujnim asociacijam na landartistične prijeme Vogrinčiča nikoli ni zanimal poznomodernistični problem izstopa iz bele kocke in grajenje abstraktnih podob narave v naravi, dosti bolj ga je zanimal vnos absurdnega, neetabliranega in sestavljanje dvoumnih domislic v slogu neodada. Ni naključje, da je njegova osebna umetnostnozgodovinska referenca  rahlo obskuren lik Bena Vautierja, italijansko-francoskega avantdgardista iz 60-ih let, pri katerem najdemo vse, kar Vogrinčič razvija po svoje: kopičenje različnih najobičajnejših objektov, enostavčne domislice in anti-establishment. Ali po Vautierju: no art. Če ob vsem tem nastane kaj sublimno lepega, avtorja seveda ne moti.

Razstava
Ne vem je dobila naslov kot spontan odziv na pritiske o definiranju naslova, vendar razkriva tudi neko stalnico Vogrinčičevega dela: nedorečenost in nedefiniranost njegovih umetniških del. Vogrinčičeva dela so bolj kot kaj drugega vprašanja, na katera avtor ne podaja odgovorov! Z razstavo Mateja Andraža Vogrinčiča Ne vem se UGM poslavlja od nekdanjega Hotela Slavija in zapušča 11. nadstropje v prepričanju, da bo nova perspektiva prinesla tudi nove razglede po mestu!

Matej Andraž Vogrinčič
(Ljubljana, 1970) je študiral umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prostorske instalacije: Pekarna bienale, 29. Mednarodni grafični bienale, Ljubljana (2011);  Brez naslova (Jajca), 9th Biennial of Sibiria, Krasnoyarsk, Rusija (2011); Stain, Crazy Curators Biennial III, Bratislava (2010); Slovenski paviljon na World Expo (zunanjost), Šanghaj (2010); Run for Love, Aurillac, Francija (2009); Pekarna Škuc, Galerija Škuc, Ljubljana (2009); Lopate, 7th Biennial of Sibiria, Krasnoyarsk, Rusija (2007); Brez naslova (56 čolnov), Liverpool Biennial (2006); When on a Winter's Night a Traveller, Old Post, Melbourne, Avstralija (2005); Beach Balls, Awesome Festival Perth, Avstralija (2003); Moon Plain, Coober Pedy, Avstralija (2002); Car park: Members Only, Adelaide, Avstralija (2000); Oblečena hiša, Benetke (1999); Street Wear, Moderna galerija Ljubljana (1997); Oblečena hiša, Ljubljana (1993). Razstave: Skoraj pomlad, 100 let slovenske umetnosti, Umetnostna galerija Maribor (2012); Les Grands Espaces, Palais des beaux artes, Lille (2010); Muzej na cesti, Moderna galerija Ljubljana (2008);  Slovenska umetnost 1995-2005, Moderna galerija Ljubljana (2005); Slovenska umetnost 1985-1995, Moderna galerija Ljubljana (2004); Moon Plain, Moderna galerija Ljubljana (2003) in SOFA Gallery, Christchurch, Nova Zelandija (2002); Clothes Sculpture, John Gibson Gallery, New York (1999); Le Coco Fruitware Co., Bienale mladih Evrope in Mediterana, Torino (1998); U3, Trienale sodobne slovenske umetnosti, Moderna galerija Ljubljana (1997); Urbanaria, Soros center za sodobno umetnost, Ljubljana (1995); Ready-made furniture, Galerija Škuc, Ljubljana (1992).

kustosinja
: Simona Vidmar

Projekt so podprli: