Ko smo postali tujci
Ko smo postali tujci
Izbor s trienala EKO 9
Budapest Galéria, Lajos utca 158, Budimpešta, Madžarska
30. april–6. julij 2025
otvoritev: torek, 29. april 2025, 18.00
umetnice in umetnik: Ana Čavić, Ines Doujak, Mila Panić, Ana Pečar, Dominika Trapp, Ádám Ulbert
kuratorke: Nikolett Erőss, Anna Lujza Szász, Fanni Tóth
Ko smo postali tujci je izbor in reinterpretacija del s trienala EKO 9. Deveta edicija trienala umetnost in okolje EKO je v organizaciji Umetnostne galerije Maribor lani poleti potekala v starem sanatoriju v središču Maribora. Osrednja razstava trienala EKO 9 je nosila naslov Oči v skali. Oči v skali pripadajo Ajdovski deklici, prepoznavni skalni formaciji dekliškega obraza v pobočju Prisanka v Julijskih Alpah. Izbor del v Budimpešti pa se navezuje na z mitologijo nasičenim okoljem Blatnega jezera, ki je vir številnih prikazni, tudi likovnih podob. Razstava Ko smo postali tujci predstavlja izbor šestih pozicij z razstave Oči v skali, postavljenih v nov kontekst, obe razstavi pa povezuje odnos med ljudsko pripovedjo in okoljsko tematiko.
Razstava v Budimpešti je nastala v sodelovanju med Umetnostno galerijo Maribor in Budapest Galéria, osrednjo mestno galerijo za sodobno umetnost v madžarski prestolnici. Kot je lani zapisal umetniški vodja EKO 9 Jure Kirbiš: »V skladu z ekološkimi načeli proizvodnje hrane – kratka dobavna veriga od njive do mize – smo nabor umetniških projektov na razstavi poželi regionalno.« Pri izboru sta mu svetovala Dominika Trapp (Madžarska) in Markus Waitschacher (Avstrija). To sodelovanje je letos obrodilo razstavo Utrujene palme v Mariboru, ki jo je kuriral Waitschacher, ter sedaj razstavo Ko smo postali tujci v Budimpešti, kjer Trapp sodeluje kot umetnica, kuratorka Flóra Gadó pa je bila vez med galerijama.
Ljudsko izročilo pripisuje ime Blatnega jezera zadnjemu od velikanov, ki so nekoč živeli na tem območju. S poseganjem ljudi v ozemlje velikanov, je njihovo število začelo upadati, a vendar so velikani in ljudje še dolgo v miru sobivali v bližnjih gozdovih okrog jezera. Ko pa je velikan Balaton izgubil edino hčer, ki je umrla zaradi zlomljenega srca, zapuščena od človeškega ljubimca, je v obupu umrl tudi sam in velikani so dokončno izginili iz regije.
Z izginotjem velikanov je izginila tudi sila, ki je posredovala med človekovim in naravnim kraljestvom ter ohranjala njuno ravnovesje. Razhod je za seboj pustil vrzel, ki jo do danes občutimo kot odtujenost, ob kateri hrepenimo po vnovični povezanosti, ki pa je ne moremo doseči.
Nezmožnost, da bi ukrotili strah pred naravnim svetom oziroma da bi zaživeli v sožitju z naravo, poraja stanje, kjer narava v odnosu do človeka postane njegov Drugi, človek in narava si stojita na nasprotnih polih. V svoji drugosti, ki je naravi lastna, zlasti v njeni neskončnosti, smo v naši končnosti postavljeni v kontrast naravi. Ta ločenost nas je sčasoma odtujila. Kot posledica odtujenosti od naravnih procesov, sta občutek ranljivosti v odnosu do narave, s katerim je človeštvo živelo tisočletja, zamenjali strah in tesnoba.
Da bi obvladali strah pred naravo, smo jo ljudje preoblikovali v obvladljivo entiteto, četudi v resnici ostaja nepredvidljiva, zastrašujoča in, kar je najpomembneje, nikoli znana. Duhovne dimenzije, ki jih pripisujemo pojavom, dajejo neznanki obliko, ki nam osmišlja svet in nas v njem. Tako se skušamo otresti negotovosti in strahov, ki nas pestijo, ali pa jih vsaj deliti med seboj in tako poiskati zatočišče pred njimi. Prepričanje, da nismo sami s svojimi strahovi, je gradnik skupnosti, predstavlja moč sloge naproti izoliranosti posameznika. Pišemo in beremo zgodbe ter pripovedke, da bi se skozi razumevanje razbremenili. V zgodbah se strahovom izpostavljamo, jih delimo ter jih iz varne distance (po)doživljamo. Če je odsotnost strahu nemogoče doseči, pa si želimo vsaj nekaj varnosti v njegovi prisotnosti.
Zaskrbljenost ob misli na prihodnost planeta in človeštva je razmeroma nov fenomen in je posledica spoznanja, da naša prisotnost in ravnanje povzročata nepopravljivo škodo Zemlji. Soočeni s počasnim uničenjem smo postali ujetniki lastne nemoči. Zgodbe, ki si jih pripovedujemo ob zavedanju, da smo za ukrepanje morda prepozni, spremljata žalovanje in šok, a to je nekaj, kar želimo ponotranjiti, kakor pa zaobiti.
Mednarodna razstava premaguje razdaljo, ki je nastala med človekom in njegovim okoljem. Umetnice in umetnik v svojih delih premišljujejo o spremembah v tem odnosu in skozi različne metode prikazujejo, da je intimen spoj med naravo in človekom vendarle še mogoč.
