18 umetnikov - 18 mest
Razstavni salon Rotovž, Trg Borisa Kraigherja 3, Maribor
Max Aufischer
Predgovor
Po pripravah v letu 1989 smo leta 1990 ustanovili Kulturno medmestno omrežje (Cultural City Network - CCN) z namenom intenziviranja kulturne izmenjave na področju srednje Evrope. Omrežje naj ne bi bilo namenjeno le posredovanju informacij in teoretičnih razmišljanj ali pa organizaciji zborovanj in simpozijev, saj je bila že od samega začetka v središču presoje realizacija konkretnih kulturnih projektov z različno tematiko, pri čemer naj bi v prvi vrsti upoštevali novo strukturo medsebojnega sodelovanja. Le-ta dopolnjuje dotedanje bilateralne izmenjalne projekte na področju kulture z mednarodnim sodelovanjem na multilateralnih osnovah. Posamezni projekti, ki smo jih v tem okviru uresničili, so bili izvedeni v sodelovanju z odgovornimi osebami iz kulturnih ustanov posameznih sodelujočih mest. Kot rezultat sodelovanja so nato sledile tudi organizacije razstav tako v omrežnih mestih kakor tudi drugod. Cultural City Network, ki med tem že obsega mesta iz južne Poljske, južne Nemčije, Češke, Slovaške, Ukrajine, Bolgarije, Madžarske, Romunije, Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Avstrije je organiziran dokaj ohlapno. Edina zadolžitev posameznega mesta v omrežju je sodelovanje pri različnih kulturnih projektih. Osrednja naloga omrežja je prikazovanje vzporednic in nasprotij srednjeevropskega prostora na podlagi združevanja umetnikov in umetniških del ter njihova predstavitev širši javnosti. Takšne predstavitve naj bi omogočale tudi boljše medsosedsko razumevanje na področju srednje Evrope. Projekt s prvotnim naslovom 13 (?) umetnikov 13 (?) mest smo zasnovali med zasedanjem kulturnih referentov omrežnih mest pozno jeseni leta 1997 v Gradcu. Naslov je posledica prvotnih okoliščin, ko so se predstavniki trinajstih mest spontano odločili za sodelovanje na imenovanem razstavnem projektu. Čez čas se je projektu priključilo še pet dodatnih mest. Osnovni namen projekta je skupinska predstavitev raznovrstnih pogledov in načinov umetniškega ustvarjanja umetnikov iz različnih evropskih mest, kot posledice součinkovanja posameznih regionalnih tradicij z mednarodnimi kulturnimi tokovi. Tako smo začrtali raznolikost umetniške ustvarjalnosti na področju srednje Evrope. Logična posledica je seveda razstava, kjer so zastopane umetnine v najrazličnejših likovnih tehnikah in z raznovrstnimi vsebinami. Ker predstavlja vsako mesto le en umetnik, je bilo treba izdelati posebno metodo selekcije. Zato smo pozvali odgovorne osebe iz kulturnih ustanov vsakega sodelujočega mesta, naj za projekt predlagajo do pet domačih likovnih umetnic oz. umetnikov. Končni izbor je opravil neodvisni član žirije dr. László Beke, direktor budimpeštanskega Mücsarnoka. Tako smo lahko, ozirajoč se na kulturne scene sodelujočih mest, hkrati upoštevali interna stališča in neodvisno zunanje mnenje. Dr. László Beke, mednarodno priznani strokovnjak na področju kulture, se je svoji nalogi posvetil z veliko sposobnostjo vživetja v posamezne kulturne scene in z veliko mero razsodnosti. Kot rezultat je nastala reprezentativna razstava, ki vsebinsko popolnoma ustreza prej navedenim ciljem. Finančno breme je v največji meri krila deželna prestolnica Gradec, ki hkrati financira tudi biro Cultural City Networka v Gradcu. Ob tej priložnosti bi se rad še posebej zahvalil gospodu dr. Lászlu Bekeju in mestnemu svetniku za kulturo, DI Helmutu Stroblu, ki sta omogočila nastanek pričujočega projekta. Last but not least se zahvaljujem tudi vsem umetnicam in umetnikom ter vsem odgovornim osebam in inštitucijam na področju kulture, ki so sodelovali pri tem projektu. László Beke
Pravica do geografskega obravnavanja umetnosti (skrajšana oblika).
Muzej suvremene umjetnosti v Zagrebu, Center za sodobno umetnost Zamek Ujazdowski v Varšavi, budimpeštanski Mücsarnok in Umetnostna galerija Maribor so leta 1998 priredili mednarodno razstavo Kartografi. Sodelovali so umetniki, ki so kot likovno tematiko obravnavali zemljevide in v prenesenem pomenu geografijo. Ko sem pred leti prvič obiskal Gradec, sem na uradu Kulturvermittlung Steiermark v pisarni mag. Maxa Aufischerja postal pozoren na velikanski zemljevid, kjer so brezštevilne zastavice označevale teritorijalna "zavojevanja" inštituta. Geografske točke so označevale mesta razstav, iz katerih se je kasneje razvil Cultural City Network (Kulturno medmestno omrežje). Oba primera služita kot vzorca dveh različnih "filozofij" razstavnih prireditev, ki pa sta v osnovi usmerjeni k istemu problemu: v prvem primeru se zbirajo umetnine na podlagi neke vnaprej določene, hipotetične tematike ali ideje, v drugem pa gre za zbiranje iz nekega širšega miselnega kroga ali področja, zastavljajoč si vprašanje, kakšno umetnost je v obeh primerih mogoče najti. Prvi princip je usmerjen predvsem v umetnost, drugi v družbo, v obeh primerih pa je cilj prikazati stičišče med umetnostjo in družbo na prelomu 20. stoletja. Namen pričujoče razstave Cultural City Networka ni bil predstaviti zbirko zvezdniških umetnikov (četudi so bili vabljeni), marveč predvsem mlade "emerging voices", torej novo odkrite umetnike in kar zadeva likovna dela, aktualno problematiko umetnosti. Med instalacijami je najzanimivejše delo Eve Masarykove iz Bratislave, ki obravnava specifično problematiko matere umetnice. Tudi ustvarjalci drugih instalacij izbirajo tematiko iz značilnega predmetnega sveta iztekajočega se tisočletja: Tomas Hoke iz Celovca razstavlja samosvoje, zvočnikom ali orodjem podobne objekte, Priska Riedl iz Linza termoforje, Ernst A. Kienzl iz St. Pöltena "enostavne" v papir ovite železne palice, Zvonka Simčič iz Ljubljane pa novinarske fotografije, preslikane na transparentne nosilce. Slikarske instalacije sta ustvarila Imre Tolnay iz Györa in Borut Popenko iz Maribora: prvi uporablja stare kmečke predmete, drugi pa se izraža s strogimi geometrijskimi oblikami. Csaba Oroszy iz Szombathelya in Tanja Mohr iz Münchna nadaljujeta tradicijo informela z novimi duhovnimi pomeni; tradicionalni, lirični spiritualizem predstavlja Marino Cassetti iz Trsta; Miroslav Jahoda iz L'vova, Edin Numankadic iz Sarajeva in Gordana Kovačic iz Varaždina oblikujejo svoje slikarske in risarske znake s trajno veljavnim likovnim izrazom v slogu primitivizma. Marek Kulig iz Wroclawa ustvarja slikovne površine, ki asociirajo na tekstilne vzorce. Jasna Šikanja iz Rijeke je po mnenju likovnih kritikov posebno vsestranska mlada umetnica, ustvarjalna v različnih likovnoumetnostnih panogah, ki pa se tokrat predstavlja z grafikami v presenetljivo čistih, reduciranih oblikah. Mariola Wawrzusiak iz Krakówa obuja barbarsko silovitost abstraktno-informelovskih železnih skulptur, medtem ko posredujejo frivolni kipi Josipa Ivanovica iz Dubrovnika presenetljivo površinsko učinkovanje barvnega stekla in umetne smole. Delo Petra Weibla iz Gradca, ki ga lahko večpomensko označimo kot "site-specific" (krajevno specifično), obravnava črke mesta GRAZ hkrati kot komercialni logotip pa tudi v emblematskem, konceptualnem in poetskem smislu, seveda z uporabo karakterističnih oblik in tehnologije prometnega znaka. Oba osnovna primera razstavljanja, ki sem ju na začetku omenil, določata tudi zunanjo podobo razstave. Prvi primer zahteva profesionalno razstavišče, profesionalno razsvetljavo in profesionalne priprave za obešanje slik, drugi primer pa želi dokazati, da je možno postaviti razstavo tudi v poljubnem okolju. Potujoča razstava CCN deluje seveda po zadnjem principu, vendar lahko prav ob postavitvah v večnamenskih ali uradnih prostorih pridobi popolnoma nove vidike.
Seznam sodelujocih umetnikov in razstavljenih del:
Trst: Marino Cassetti
Celovec: Tomas Hoke
Dubrovnik: Josip Ivanović
L'vov: Miroslav Jahoda
St.Pölten: Ernest A. Kienzl
Varaždin: Gordana Kovačić
Wroclaw: Marek Kulig
Bratislava: Eva MasarykovÃ
München: Tanja Mohr
Sarajevo: Edin Numankadic
Szombathely: Csaba Oroszy
Maribor: Borut Popenko
Linz: Priska Riedl
Rijeka: Jasna Šikanja
Ljubljana: Zvonka Simčič
Györ: Imre Tolnay
Kraków: Mariola Wawrzusiak
Gradec: Peter Weibel