Kontinuiteta moderne
Hrvaška moderna in sodobna arhitektura je v mednarodnem okolju malo prisotna, vendar je prav v zadnjih letih pritegnila kar nekaj pozornosti. Nove kritične interpretacije bogatega, vendar specifičnega arhitekturnega okolja spodbujajo njeno mednarodno prepoznavnost. V 20. stoletju je bila Hrvaška del petih različnih državnih tvorb in treh ekonomsko-političnih sistemov, ki so povzročali nenehno nestabilnost socialnega konteksta in vodili v pomanjkljiv proces modernizacije. V tridesetih letih 20. stoletja, v obdobju vzpona industrializacije, je arhitektura pripomogla k oblikovanju moderne urbane identitete in obenem ustvarila ugodne prostorske pogoje vse bogatejšemu meščanskemu razredu. Hkrati je bila izredno socialno angažirana, kar ne preseneča, saj je bila velika večina arhitektov, ki so sodelovali s svetovno priznanimi arhitekti – od Loosa pa vse do Le Corbusiera – progresivnih levičarjev. V procesu urbanizacije ter zavezništvu modernizma in socialističnega političnega projekta 50-ih in 60-ih let je arhitektura pridobila ugled in postala ena izmed vodilnih kulturnih in tehničnih ved ter pomemben simbol izgradnje t. i. 'nove družbe', ki se je nagibala v smer utopije. Po osamosvojitvi leta 1991 je progresivna arhitekturna scena v dereguliranem okolju našla svoj novi 'modus operandi' in tako vzpostavila kritičen odnos do tranzicijskih in post-tranzicijskih okoliščin. Rezultat tega razvoja je veliko kvalitetnih arhitekturnih realizacij. Skupna determinanta teh realizacij je posodobljena ambicija, ki se nanaša na različne vire: od prikazovanja politične moči do izboljšanja socialnega standarda. Razstava prikazuje pomembne zgradbe ter predstavlja posebej kreativna obdobja hrvaške arhitekture.
Arhitekti: Juraj Denzler; Juraj Neidhardt; Josip Pičman; Ernest Weissmann; Ivan Zemljak; Foundation Block; Stjepan Planić in Slavko Löwy; Antun Ulrich in Stanko Kliska; Josip Pičman; Nikola Dobrović; Stjepan Planić; Drago Ibler; Frane Cota; Alfred Albini; Ivan Antolić in Zdenko Kolacio; Vladimir Turina; Marijan Haberle; Lovro Perković; Neven Šegvić; Radovan Nikšić in Ninoslav Kučan; Boris Magaš, Edo Šmidihen in Radovan Horvat; Alfred Albini; Vladimir Turina; Kazimir Ostrogović; Ivan Vitić; Rikard Marasović; Julije De Luca, Matija Salaj, Bernardo Bernardi, Ante Rožić, Stanko Fabris, Drago Galić, Branko Raos in Slavko Jelinek, Neven Šegvić, Vjenceslav Richter, Vojin Bakić, Boris Krstulović, Hrvoje Njirić in Helena Paver Njirić; Ante Kuzmanić, Danijel Marasović, Goran Rako, Bojan Radonić; Veljko Oluić in Tonči Žarnić, Hildegard Auf – Franić in Veljko Oluić; Saša Randić, Idis Turato, Fran Krsto; Miljenko Bernfest, 3LHD, Studio UP; Miroslav Geng; Goran Rako, Nenad Ravnić, Josip Sabolić; Davor Bušnja; Robert J. Loher, Petar Mišković, Branimir Rajčić; CAPSULA; Iva Letilović, Morana Vlahović; Ivan Galić, Mario Perossa, Ante Nikša Bilić, Nikola Popić; Dina Ožić-Bašić, Đurđa Vujnović; 2A; Studio BiF, Nenad Fabijanić; Vinko Penezić, Krešimir Rogina; Andrej Uchytil, Renata Waldgoni; Snježana Jakopčić, Andrija Rusan; Nikola Popić, Nikola Bašić, Goran Rako, Andrija Rusan, Igor Franić, Davor Katušić; Branimir Medić, Pero Puljiz z Zdravko Ajduković
Besedila: Vera Grimmer, Tadej Glažar, Maroje Mrduljaš, Jaša Denegri
Urednik: Tamara Zemelli
Založnik: Oris
Oblikovanje: Studio Rašić
Leto: 2010
Strani: 143
Velikost: 21,5 x 20 cm
