Pionirji računalniške umetnosti
Pionirji računalniške umetnosti
UGM Studio, Trg Leona Štuklja 2
otvoritev: petek, 6. oktober 2017, ob 19.00
Vljudno vabljeni, da se nam pridružite na arhivski razstavi Pionirji računalniške umetnosti, ki izhaja iz vprašanja, zakaj tehnologija rabi umetnika in zakaj umetnik tehnologijo. Razstava je nastala v sodelovanju Mednarodnega festivala računalniške umetnosti, Umetnostne galerije Maribor, Moderne galerije in Muzeja sodobne umetnosti Metelkova.
Uro pred otvoritvijo razstave, ob 18.00, se nam v UGM Studiu pridružite na pogovoru s Kathy Rae Huffman, eno izmed utemeljiteljic video in novomedijskih umetnosti.
Kustosinja razstave: Ida Hiršenfelder
Oblikovanje razstave: Miha Turšič
Prenos razstave: Miha Horvat
Tehična izvedba: Andrej Firm
Sodelujoči umetniki: Franc Curk, Goran Devide, Hidrogizma, Brina Jež Brezavšček, Marko Košnik, Seta Mušič, Skupina OHO (Marko Pogačnik), Marko Peljhan, Marjan Šijanec, Miha Vipotnik in Edward Zajec
Razstava bo predstavila postopke, s katerimi so umetniki in umetniške skupine na presečišču med različnimi področji umetnosti (programirana umetnost, elektronska glasba, multimedialno gledališče) napovedali rabo računalnikov še pred njihovo popularizacijo in množično uporabo. Umetniki in umetnice so delovali kot kulturna gibala, ki so ob soočenju z znanstvenimi in tehnološkimi orodji predvidela prihod novega načina razmišljanja in pogledov na prostor z veččutnim zaznavanjem umetnosti, širjenjem raznovrstnih družbenih odnosov, hibridnim stapljanjem digitalnih, elektronskih in organskih materialov. Spraševali so se o učinkih matematičnih postopkov in digitalnih tehnologij na politiko in kulturo. Z algoritmi in kodiranim jezikom so narekovali vzorčenje slikovne ploskve, določali performativne geste, programirali generativne zvočne kompozicije, razpirali arhitekturo in fizični prostor. Zastavljali so si vprašanja o interaktivnosti, procesualnosti, generativnosti, programabilnosti in virtualnosti, še preden so ta vprašanja prišla v vsakdanji žargon.
V informacijskem toku so ustvarjali prostor vzajemnega pošiljanja in sprejemanja, vpletenosti, aktivnosti in interaktivnosti, ki poteka večsmerno. V tem vmesnem prostoru se dogaja metamorfoza, ki v medijski interakciji splete medmrežno telo ali nov način zaznavanja. V medijskem prostoru umetniškega dela se lahko zavest začasno razširi in nadzira vsak vnos in iznos informacij. Čar medijske umetnosti je, da omogoči pogled v vhodne sisteme, v katerih je možno razbrati metastrukture, ki pogojujejo kulturno in politično določenost tehnoloških orodij. V tehnoloških sistemih umetniki in umetnice raziskujejo označevalce, s katerimi bi lahko razumeli delovanje lastne kulture.
Namesto stabilnih in nespremenljivih orodij raje izbirajo prototipne tehnologije, ki so podvržene napakam in jih je možno spreminjati. Pri uporabi tehnologij težijo k ustvarjanju avtonomnih območij, v katerih bi lahko preizkušali meje zaznavanja in razmišljanja – ne ukvarjajo z visokotehnološkimi orodji, temveč z orodji, ki bodo to postala v prihodnosti. Medijska umetnost se vpenja v polje političnega in emocionalnega in ponuja tisto nezdružljivo mesto, ki blaži preveliko trdost prvega in mehkobo drugega.
Medijski umetnik ali umetnica sta venomer tudi čuteča tehnologa. Učita nas, da je bogastvo informacij v redukciji, praznini in pomanjkljivostih. Funkcija medijske umetnosti je ozavestiti človeka o psihičnih in družbenih posledicah tehnološkega razvoja, pri čemer se enakovredno prepletata fascinacija in dvom.
Artefakti so kot antene za okrepitev človeškega zaznavanja, ki s preizkušanjem učinkov v lastnih umetniških delih ponuja vpogled v vpliv tehnologije in medijev. Umetnik in umetnica, ki delujeta v polju medijske umetnosti, pogosto sodelujeta s tehnologi. Kompleksna računalniška mreža tako ne kodira zgolj same sebe, temveč tudi metode za proizvajanje umetnosti. Umetnik in umetnica, čeprav gibalca idej, v realizaciji dela nista sama. Ob vsakem delu je poleg nosilcev idej podpisanih tudi več sodelavcev in sodelavk, ki igrajo prav tako pomembno vlogo. Računalniki kodirajo vzpostavljanje interdisciplinarnega dela, pri katerem umetniki zavestno in vztrajno kršijo pravila igre ter s tem ustvarjajo medijske informacije, ki ne težijo k bogastvu, temveč k redukciji, k praznini, dolgčasu.
Vrednost zgodnjih umetniških poskusov, ki so stremeli k preplavljanju vseh čutov z avdiovizualnimi dražljaji, ni samo v tem, da so napovedovali vprašanja za prihodnost, temveč tudi v iskanju medijskih rešitev, ki ne ponujajo zgolj lahkotnega in hipnega razvedrila, temveč postanejo sredstvo za sprožanje višjega stanja zavesti. Računalniki niso razosebili ljudi, temveč so jih napravili bolj odprte, čustvene in povezane.
Zahvala: Dušan Dovč (Postaja DIVA/SCCA-Ljubljana), Izidor Fijavž in Andreja Mlakar (KSEVT), Petja Grafenauer, Jožica Hafner (RTV Slovenija), Larisa Kazić, Neven Korda, Jožica Leskovar (RTV Slovenija), Sendi Mango, Marko Ornik (oko-uho), Katarina Petrović, Zlata Remškar, Katja Somrak (PTL), Uroš Veber (Projekt Atol), Dragan Živadinov.
V okviru razstave in Mednarodnega festivala računalniške umetnosti v torek, 10. oktobra 2017, ob 18.00 sledi predavanje Roberta Bobniča na temo zaupanja in nezaupanja algoritemskim in mrežnim procesom, ki ga bo organizirala revija za kritiko sodobne umetnosti ŠUM.
VLJUDNO VABLJENI!