Matija Bobičić / Popolni organizmi
UGM Studio, Trg Leona Štuklja 2
8. februar3. april 2021
spletna otvoritev: petek, 8. februar 2021, Instagram (v živo) + Facebook (posnetek), iz UGM Studia, 19.00

kustos: Jure Kirbiš

Razstava Popolni organizmi je prva samostojna predstavitev mariborskega slikarja Matije Bobičića v Mariboru po šestih letih. Od zadnje večje razstave je avtor razvil povsem nov slikarski jezik in motiviko ter prodrl na mednarodni, predvsem ameriški trg sodobne umetnosti. Za razstavo v UGM Studiu je slikar pripravil novo serijo osmih slik večjega formata.

Predstavitev v UGM Studiu je kakor povzetek umetnikovega ustvarjanja v zadnjih nekaj letih. Na enem mestu so zbrane vse različice figur, ki jih je razvijal že v preteklih serijah. Figure so zasnovane na podlagi treh izhodišč. Najprej sta to Frankensteinova pošast oziroma kiborg, dva arhetipa v žanrih znanstvene fantastike in grozljivke – telo prve je sestavljeno iz organskega materiala, drugi je kombinacija organskega in mehanskega. Drugo izhodišče je okvir zgodnjih devetdesetih let preteklega stoletja, čas umetnikovega odraščanja in formiranja, tako osebnostno kot likovno. Tretje je trenutek v času, ko je pandemija razgalila in zaostrila nekatere navade, ki smo jih imeli za samoumevne.

Frankensteinova pošast in kiborg izhajata iz družbe na prehodu v novo obdobje in poosebljata strah pred spremembami, ki jih ta prehod prinaša. Frankenstein ali Sodobni Prometej (1818), roman Mary Shelley, naznanja industrijsko revolucijo, ženski kiborg v filmu Metropolis (1927) Fritza Langa moderno dobo, film RoboCop (1987) Paula Verhoevna obdobje digitalnega nadzora. Podobno se danes Bobičić poslužuje teh znanstvenofantastičnih arhetipov, da nagovori začetke vdora ameriške kulture v naše okolje po padcu železne zavese in končno trenutka zlitosti z zahodno popularno monokulturo, kakor svet dojemamo danes. Sestavni deli umetnikovih hibridnih figur so vzeti iz časa umetnikovega zgodnjega otroštva – ameriške risanke iz osemdesetih, ki so z nekaj zamude na naše zaslone prispele v devetdesetih, npr. He-Man in Gospodarji vesolja (1983); atributi ameriške hip-hop kulture, npr. najkice in šiltkape z logotipi bejzbolskih ekip; liki iz blokbaster filmov, npr. velociraptorji iz Jurskega parka (1993) in ksenomorfi iz Osmega potnika (1979). Potem so tu še klovni in nakupovalci. Prvi, kot prispodoba za maske neprenehne sreče, ki jih nosimo v družbi, še posebej na spletu. Slednji, kot simbol objestnega potrošništva.

Tudi način upodobitve ima korenine v umetnikovem otroštvu. Po zgodnjem slikarskem obdobju, ko je bil zapisan pretežno abstraktni likovni govorici z odmevi poznega modernizma in neoekspresionistične figuralike – med zgledi lahko prepoznamo Jeana Dubuffeta, Jean-Michela Basquiata, Francisa Bacona –, se je umetnik v zadnjih letih izrazno povsem preoblikoval. Vračanje k motivom iz mladosti ga je spomnilo na svoje otroške začetke, ko se je skozi podobo prvič začel izražati prav s prerisovanjem junakov iz risank. Ob opazovanju ustvarjanja otrok v okviru svojega pedagoškega dela pa se je znova navdušil nad neobremenjenostjo in svobodo otroške likovne govorice. Tako Bobičićeve slike danes prežema otroška zvedavost, figure so ploskovite, obrobljene s konturo, slikarska površina je sestavljena iz barvnih ploskev v intenzivnih, kontrastnih barvah. Figure dajejo vtis, da so ogromne, ne glede na velikost platen. Ta efekt umetnik doseže tako, da figure potisne skoraj do roba slikarske površine. Bobičićevi gromozanski kiborgi in pošasti, postavljeni v stabilen razkorak, kakor sodobni kolosi aktualno označujejo naš čas.

Matija Bobičić (r. 1987) je v Mariboru končal študij likovne pedagogike pod mentorstvom slikarjev Ludvika Pandurja in Ota Rimeleta. V zadnjih nekaj letih je s spretno uporabo omrežja Instagram dosegel precejšnjo prepoznavnost, ki vztrajno raste, s čimer si je odprl vrata na mednarodni trg umetnosti. V zadnjem obdobju se je samostojno predstavil z razstavami Razsnovljen v Razstavnem salonu Rotovž (Maribor, 2013), Nočne živali v KID Kibla (Maribor, 2014), Paths and Collisions v Rigo Gallery (Novigrad, 2017), Under the Rainbow v Marvin Gardens (New York, 2018) in Funny How? v Ravnikar Gallery Space (Ljubljana, 2020). Sodeloval je na skupinskih razstavah v KID Kibla (Maribor, 2014), GT22 (Maribor, 2014), Zuccato Gallery (Poreč, 2014), Smoke the Moon (Los Angeles, 2018), Ravnikar Gallery Space (Ljubljana 2018), Sim Smith Gallery (London, 2019, 2020) Galerie Clemens Gunzer (Zürich, 2020), Galerie C.O.A. (Montreal, 2020) in v okviru dogodkov NordArt (Büdelsdorf, 2015), Georgetown Carnival (Seattle, 2018), Parallel (Dunaj, 2018) in GIFC (Kansas City, Barcelona, New York, Denver, 2018). V letu 2021 se pripravlja na razstave s Hunted Projects (Edinburg) in Ruttkowski;68 (Berlin).