Igor Banfi / Notranje pokrajine
UGM Studio, Trg Leona Štuklja 2
vodstvo: petek, 10. november 2017, ob 18.30
otvoritev: petek, 10. november 2017, ob 19.00

Pol ure pred otvoritvijo razstave, ob 18.30, bo potekalo vodstvo z umetnikom Igorjem Banfijem. Povezuje Nataša Juvan, kustosinja UGM.

Vljudno vabljeni, da se nam pridružite na razstavi Igor Banfi / Notranje pokrajine, katerega slikarstvo je v glavnem posvečeno pokrajini, v kateri je edina izstopajoča vertikala osamljena in odtujena človeška figura. Včasih jo nadomešča, simbolizira drevo ali drug predmet. Posameznik je v tej pokrajini usodno stisnjen med težo zemlje in neba, vendar svetloba, nakazana vsaj v obliki tanke ožarjene linije, pogosto odpira upanje in izhod.

»Tako v mojih slikah prevladujejo zamolkli toni zemeljskih, s posameznimi poudarki čistih, kromatskih barv. Prekmurske ravnice in vidik neskončnega horizonta so verjetno zapisani v genih večine Prekmurcev, sploh tistih, ki ne živijo več aktivno v svojem rojstnem kraju. Zato se le-ta tematika redno pojavlja v mojih slikah, tako kot neka melanholija prostora, majhnost ali celo odsotnost človeka v naravi, vendar skoraj vedno v simbiozi z optimističnim žarkom upanja v daljavi nekje na horizontu« (iz še neobjavljenega intervjuja, november 2009)

Notranje pokrajine Igorja Banfija

Slikarstvo Igorja Banfija je v glavnem vseskozi posvečeno pokrajini. Vendar pa pokrajina zanj ni tisto kar enostavno vidimo okrog nas, prav tako pa – razen ciklusa Horizonti – tudi ni nekaj, kar bi določalo neko specifično geografsko področje. Prej bi lahko rekli, da je – predvsem v njegovih zadnjih delih – pokrajina tisti medij, preko katerega tematizira tako svoj osebni religiozni razmislek, kakor tudi razmislek o dveh različno pojmovanih pokrajinah. Ena je njegova lastna notranja pokrajina, druga pa je pokrajina v smislu metafore za mimobežen svet nasploh, ki je kot tak slikarju tuj in ga opazuje samo od daleč, ne da bi se z njim čutil notranje povezanega. Eksplicitni izraz tega religioznega razmisleka lahko najdemo v njegovem ciklu Zadnjih večerij, medtem ko obe različno razumljeni pokrajini najdemo v njegovem ciklu z naslovom Horizonti. V delih, ki jih Banfi ustvarja od leta 2012 naprej, pa sta tako religiozni kot tudi oba pokrajinska elementa združena.

Banfi je pri Zadnjih večerjah tematiziral centralni panel Wittenberškega oltarja, ki ga je leta 1547 naslikal uradni umetnik reformacije, Lucas Cranach Starejši, in Luthrovo nepopustljivo pojmovanje Kristusove dejanske navzočnosti v Gospodovi večerji, s katero je reformator razklal protestantizem na različne, med seboj nepomirljive ločine. Pri svojih zadnjih delih pa umetnik tematizira tako ozadje s Križanja Lucasa Cranacha Mlajšega iz leta 1571, ki se danes nahaja v Luthrovi hiši v Wittenbergu, kakor tudi Caspar David Friedrichovo sliko Menih na obali  iz leta 1809. Razpelo je na Cranachovi sliki postavljeno pred povsem prazno, črno ozadje, kar postane model za evangeličanska razpela vse do 19. stoletja. Banfi poveže in tematsko interpretira to črno ozadje evangeličanskih razpel s praznino Friedrichove slike. Združitev obeh momentov je slikarjeva lastna interpretacija povsem novega motiva, ki ne predstavlja hibrida obeh omenjenih slik.

Umetnik se včasih tudi z naslovom svojim del (C. D. na obali) in referenčno sklicuje na Caspar David Friedrichovo sliko Menih na obali iz leta 1809. Omenjeno Friedrichovo sliko je Robert Rosenblum označil kot začetek ekscentrične severnjaške modernistične tradicije, medtem ko je kot zaključek te tradicije označil Rothkovo klasično delo iz leta 1956. Marie Helene, žena Friedrichovega prijatelja Gerharda von Kügelgelna, je bila nad sliko Menih na obali tako razočarana, da se je pritožila, da na njej ni ničesar za videti, niti morske pošasti ne. Marie Helene je očitno pričakovala slikovit prizor marine, kakršni so se prikazovali v nizozemskem slikarstvu 17. stoletja, Friedrichova slika pa je prikazovala samo temačno nebo in majhno podobo kapucinskega meniha, ki je gledalcu kazal hrbet in s tem nakazoval, da vidi več kot pa gledalec. Takšno tišino in razmerje med mikro in makrokozmosom poskuša naslikati tudi Banfi, le da to naredi tako, da dodeli svojim slikam povsem drugačen pomen. Friedrichova figura meniha se pri njem najprej spremeni v silhueto človeka ali drevesa, dokler dokončno ne postane znak, ki pomeni povezavo med nebom in zemljo, ki ju razločuje neprekinjena horizontalna črta. Umetnik tako ravno preko neprekinjene črte horizonta reflektira svojo rodno Prekmurje in tematizira izginulo Panonsko morje. Vendar pa za razliko od omenjene Friedrichove slike Banfijeve pokrajine in horizonti ne izražajo meditativnosti in notranjega miru. Praznina na njegovih slikah ni meditativna praznina, prej gre za praznino grozečega in vseuničujočega niča, v kateri nasprotja ne najdejo svoje pomiritve, med mikro in makro kozmosom pa ni nobene harmonije. Horizont na njegovih slikah je tista uničujoča sila, ki človeka ali drevo spremeni v povsem nepomemben in minljiv del kozmosa.

Tisto, kar je pri njegovih slikah prikazano kot vez med zemljo in temnim nebom, je vedno element, ki je zelo krhek. Označuje ga rahli naklon upognjene in spremenljive podobe, ki jo lahko razbiramo kot tavajočo človeško figuro, kot prikazen, kot osamelo drevo, kot jadro čolna in v posameznih primerih tudi kot silhueto od časa razjedenega spomenika. Njegova pokrajina je mrtva in opustela. Vsak poskus meditacije izzveni v neko tesnobno in anksiozno stanje. Banfijeve pokrajine niso narejene po naravi, prav tako pa tudi ne predstavljajo slikarjeve rekonstrukcije spomina, kakršnega srečamo pri pokrajinah njegovega rojaka Nikolaja Beera, ki pa so precej bolj žive in optimistične. Banfijeve pokrajine so naslikane hitro in grobo. Prej kot dokončane slike izgledajo kot namensko narejeni krokiji, kot da bi se slikar bal, da bi mu njegovo notranje videnje spolzelo skozi sito časa, preden bi mu ga uspelo ustrezno fiksirati na platno. Njegove temačne in pesimistične pokrajine so – kakor tudi pravi naslov razstave – Notranje pokrajine. So projekcija slikarjevega intimnega razmisleka o svetu, v katerem pokrajina pars pro toto predstavlja ves svet, v katerem se v svojem brezupu najde človek ob uri smrti, vesoljnega potopa ali v trenutku Kristusove smrti na križu. V njegovem zadnjem ciklusu se prekrijeta in združita v eno tako umetnikova notranja,  kakor tudi univerzalna pokrajina, ki pa je Banfiju povsem tuja. Združitev obeh pokrajin ne najde svoje razrešitve v pomiritvi nasprotij, temveč ustvari določeno vibrirajočo napetost in tesnobo. - Dr. Robert Inhof

Igor Banfi se je rodil leta 1973 v Murski Soboti. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani – smer slikarstvo, kjer je leta 1997 diplomiral pri prof. Andreju Jemcu. Podiplomski študij je končal leta 2000 pod mentorstvom prof. Lojzeta Logarja. Je član Društva likovnih umetnikov Prekmurja in Prlekije in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Živi in dela v Ljubljani in Murski Soboti.

Razstava je bila prvič na ogled v Galeriji Murska Sobota od septembra do začetka novembra 2017.

VLJUDNO VABLJENI!