Fritz Friedriger v Mariboru 1894-1920
Akademski arhitekt Fritz Friedriger v Mariboru 1894-1920
Umetnostna galerija Maribor, Strossmayerjeva 6
Umetnostna galerija Maribor prireja v mesecu juniju pregledno razstavo dokumentacije, originalnih stavbnih načrtov in najnovejših fotografij v Mariboru ohranjenih poslopij akademskega arhitekta Fritza Friedrigerja, rojenega leta 1859 v transilvanskem mestu Schässburg. Spodbuda za poglobljenejšo predstavitev arhitektovega življenja in opusa je prišla s strani vnuka arh. Hansa Friedrigerja, dr. Petra Krečiča in arh. Eve Dvoržakove, ki je kot mentorica skupaj z dijaki Srednje gradbene šole v Mariboru organizirala njegovo prvo razstavo v razstavišču Union. Katalog in postavitev razstave je oblikoval arh. Janko Zadravec, spremno študijo je napisala dr. Jelka Pirkovič, čb fotografije stavbnih objektov so delo Ivana Leskoška. Svoj delež pa sta prispevala tudi dijaka Srednje gradbene šole v Mariboru: Rok Golob je posnel nekaj fotografij za katalog, med tem ko je Peter Cafuta sestavil seznam evidentiranih objektov in biografijo arhitekta. Fritz Friedriger je diplomiral na dunajski Akademiji pri arh. prof. Theophilu von Hansenu in se deset let pozneje, ok. 1894, naselil v Mariboru. Tukaj je kot arhitekt in stavbni mojster registriral gradbeno obrt, sprva v sodelovanju z arhitektom Robertom Schmidtom, leta 1910 pa ustanovi novo podjetje v družabništvu z mlajšim kolegom Maxom Czeikejem. V zgodnjem obdobju je sicer ustvarjal v historičnem slogu, vendar uvede na prehodu v novo stoletje v svoje projekte prvine Jugendstila, ki pa jih je zaradi zahtev provincialnega okolja žal moral realizirati na skrajno konzervativen način. Večino čez sedemdesetih v Mariboru evidentiranih stavbnih objektov je izvedel predvsem za naročnike iz srednjega meščanskega sloja, med njegove bogatejše naročnike pa sodijo naprimer F.Havliček, S.Gruber, A.Sedlatchek, A.Badl in baronica Mixich Rast. Zanjo je projektiral morda najzanimivejšo večstanovanjsko jugendstilovsko hišo na križišču Smetanove in Prežihove ulice (1903), izjemna pa je tudi vila Transilvanija na Mladinski 45 (1910), ki jo je postavil zase in v njej s številno družino živel do leta 1920. Zaradi nesoglasij in stopnjevanih pritiskov s strani nove uprave po prvi svetovni vojni, se je namreč raje odločil za preselitev v Gradec, kjer umre že dvaindvajsetega leta. Četudi se je v Mariboru uveljavil predvsem kot stavbenik, je kot član mestnega sveta in hkrati kot vodja odbora za regulacijo ter stavbni red skušal z zanimivimi predlogi urbanističnihrešitev na Taboru prispevati k celostni podobi mesta. Nenazadnje pa si je močno prizadeval ohraniti mariborsko stavbno dediščino, saj je nastopal tudi v vlogi korespondenta za spomeniško varstvo c.kr. Centralne komisije za raziskavo in ohranitev umetnostnih in zgodovinskih spomenikov.
