Dragiša Modrinjak, Črno-bela fotografija
Dragiša Modrinjak, Črno-bela fotografija 1955-1980
Umetnostna galerija Maribor, Strossmayerjeva 6
S predstavitvijo izbora črno-bele fotografije Dragiše Modrinjaka, nastale med leti 1955 in 1980, izreka Umetnostna galerija Maribor hommage enemu najbolj priznanih mariborskih fotografov ob 40. obletnici njegovega razstavnega delovanja. Kot nepogrešljiv kronist političnih, športnih, kulturnih in drugih družbenih dogodkov, ne le v Mariboru in Sloveniji, marveč tudi na področju nekdanje skupne domovine Jugoslavije, ki so zaznamovali obdobje od poznih petdesetih let vse do danes, je Dragiša Modrinjak ustvaril skoraj neizmeren fotografski opus nekaj tisoč posnetkov (večino hrani arhiv Večera). V Modrinjakovi fotografiji se venomer prepletata reportažni in likovni pristop, s poudarkom na pripovedi ali anekdotičnosti, kompoziciji, svetlobni kontrastnosti in dinamiki. Presegajoč okvire novinarske fotografije se tematsko najraje in tudi najuspešneje posveča športni fotografiji, žanrski in etnografski motiviki (otroci, branjevke in starčki, kmetje in delavci, klošarji, prizori s pogrebov in želežniških postaj, kurenti in karneval ipd.), karikaturni oz. humoristični fotografiji, portretom, gledališki fotografiji, krajinam in vedutam. Skozi vse ustvarjalne faze je rad tudi likovno eksperimentiral s foto-grafiko, solarizacijskimi učinki, čisto laboratorijsko tehnično obdelavo, fotomontažo in v najnovejšem času tudi z računališko generirano montažo. Njegove likovne ambicije pa se nekoč niso omejevale la na področje fotografije, marveč je ustvarjal tudi kot ljubiteljski kipar, slikar in celo karikaturist.
Modrinjakova fotoreporterska kariera se je pričela kmalu po končanem služenju vojaškega roka, leta 1958, ko nastopi službo pri (tedaj) Časopisnem in grafičnem podjetju Večer. Skupaj z Jožetom Galom in Danilom Škofičem je sprva ustvarjal v skromnih pogojih, kasneje pa se je z ustanovitvijo samostojne foto službe Večera stanje bistveno izboljšalo. Že od vsega začetka je s fotoaparatom skušal potešiti svojo prirojeno radovednost na skrajno neposreden, akcijski način in je pri tem neredko tvegal poškodbe, lastne in aparatur. Tudi sam navdušen športnik se je zmeraj skušal približati središču tekmovanja, tako pri nogometnih derbijih mariborskih Vijolic, kjer ga je nekoč žoga nevarno zadela v glavo, kot pri speedwayu in motocrossu v Orehovi vasi, kjer je ves moker in obrizgan z blatom posnel nekaj najuspešnejših, večkrat nagrajenih športnih fotografij, ne le na nekdanjem jugoslovanskem področju, marveč tudi v svetovnem merilu (na primer Borba z blatom). Zaradi dolgoletnega poročanja o smučarskih skokih v Planici je dobil priznanje organizatorjev, prav tako pa redno spremlja tudi svetovni pokal Zlata lisica na mariborskem Pohorju, za katerega je leta 1973 skupaj z Ivanom Dvoršakom oblikoval jubilejni plakat. Poleg tega vztrajno fotografira in razstavlja prizore iz dvobojev v judu in boksu ter atletskih tekmovanj (Zmagovalec), pri čemer je zanj tipična zgodba o "tihotapljenju" skozi dvajset kontrolnih točk brez vstopnice in novinarske prepustnice na XX. olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972. Med tedaj najbolj uspele posnetke sodijo brez dvoma vaje na konju Mira Cerarja. Istega leta postane Modrinjak predsednik Sekcije foto in filmskih reporterjev pri Društvu novinarjev Slovenije, saj si je pridobil ugled ne le s fotoreportažami iz športnih prireditev, marveč tudi iz tragičnih prizorišč, na primer potresov v Banja Luki in Skopju, za kar je prejel odlikovanje, ter potresov in poplav v Sloveniji, kamor se je prebijal čez ovire s terencem, čolnom ali kar peš tudi po nekaj kilometrov. Tukaj je morda značilna serija reportažnih posnetkov Pet minut, ki dokumentira neuspeli poizkus reševanja v deroči vodi utapljajočega se moškega. Razen pri dnevniku Večer je Dragiša Modrinjak sodeloval tudi pri tedniku Sedem dni (7 D) in pri mesečni reviji Naš dom, njegov strokovni pristop pa je dejansko povzdignil nivo fotografije v publikacijah na evropsko raven. Po petinštiridesetih letih neumornega dela pri Časopisnem in založniškem podjetju Večer se je avtor leta 1993 predčasno upokojil, vendar pa ni dolgo zdržal v brezdelju, zato se že čez dobro leto pridruži "konkurenci" - mariborskemu dopisništvu Dela, kjer še danes opravlja fotoreportersko službo.
K Modrinjakovi fotoreportažni dejavnosti sodi nedvomno tudi dokumentiranje gledaliških predstav in prireditev. Konec leta 1969 je ob petdeseti obletnici SNG Maribor dolgoletni fotografski spremljevalec odrskega dogajanja Mirko Japelj prepustil svoje mesto Dragiši Modrinjaku, ki je sočasno objavil prvi gledališki koledar "Obrazi igralcev" za leto 1970. Koledar je obsegal portrete igralcev v najuspešnejših vlogah minule sezone (po dva za mesec), izražajoč karakterne posebnosti junakov in poudarjeno dramatičnost dogajanja. Fotografa sta veliko pozornost posvečala psihološko poglobljenemu zapisu dramskega zapleta, vendar vsak na svojstven način: medtem ko je Japljevo fotografijo zaznamovala statičnost in temačnost, pa opredeljuje Modrinjakovo ekspresivna dinamika in svetlobna živahnost, značilnosti, ki ju ohrani vse do danes, četudi že skoraj četrt stoletja v barvni tehniki. Avtor je še zmeraj nepogrešljiv kronist premiernih izvedb mariborske opere, baleta in teatra, vključno z Borštnikovimi srečanji in drugimi prireditvami, velikokrat pa je svojo gledališko fotografijo razstavljal tudi v prostorih SNG Maribor. Seveda je redno prisoten tudi na prireditvah v okviru Festivala lent in na drugih kulturnih dogodkih v domačem mestu in okolici. Fotografska ustvarjalnost Dragiše Modrinjaka je nedeljivo povezana z aktivnim, neutrudnim sodelovanjem pri Fotoklubu Maribor, čigar član je postal leta 1958, skoraj sočasno z nastopom nove službe fotoreporterja pri Večeru. Fotoklub Maribor je bil ustanovljen že leta 1936, člani pa so se že kmalu povezali z drugimi državnimi fotografskimi klubi in prirejali skupinske razstave tako na slovenski kot jugoslovanski ravni. Navdušenje nad fotografijo se je nadaljevalo tudi po drugi svetovni vojni, sprva v okviru Fotografskega amaterskega društva Maribor, ustanovljenega že leta 1945, čigar članstvo se je v trinajstih letih od ustanovitve več kot podvojilo. Dinamika razvoja, vključno z množičnim sodelovanjem na domačih in mednarodnih razstavah s pomembnimi nagradami in priznanji, pa se je nadaljevala vse do danes, s poudarkom na šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih, torej v obdobju, ki je bilo tudi za Modrinjaka eno najuspešnejših, vsaj na področju črno-bele fotografije. Leta 1960 se fotografom pridružijo filmski amaterji, zato se preimenujejo v Fotokino klub Maribor, ki je dolga leta veljal za najboljši fotoklub Slovenije. Četudi se je tedaj precej fotografov ukvarjalo s filmanjem, pa je bil Modrinjak ves čas mnenja, da se je bolje posvečati le eni medijski zvrsti in jo razviti do vrhunca ter je raje podajal vtis gibanja, zaustavljenega v sekvenčnem utrinku na fotografskem papirju. Obdobje med letoma 1967 in 1971 je pomenilo za Modrinjaka pomembno prelomnico, saj so po eni strani od naziva kandidata mojstra fotografije do naziva umetnika FIAP minila le štiri leta, kar je hkrati največ je prizanje za njegove dotedanje uspehe, po drugi strani pa se je tedaj v okviru FKK Maribor oblikovala skupina (več ali manj) petnajstih fotografov, ki so predstavljali jedro t.i. Mariborskega kroga fotografije in so se prvič skupinsko predstavili februarja leta 1971 v Razstavnem salonu Rotovž v Mariboru (Bogo Čerin, Ivo Čerle, Ivan Dvoršak, Janko Jelnikar, Zmago Jeraj, Branko Jerneic, Stojan Kerbler, Peter Lešnik, Dragiša Modrinjak, Marjan Pfeifer, Simon Tihec, Zora Plešnar, Vinko Vedlin, Franjo Vršic in Marjan Stojko). Problematika fotografije mariborskega kroga, kot neke vrste "štajerskega fenomena" in pojav črne fotografije, katere idejni vodja je bil akad. slikar, prof. Zmago Jeraj, je strokovno sicer že dodobra analizirana, vendar je treba vsaj nekoliko omeniti izrazno in vsebinsko specifiko Modrinjakovih fotografij tega obdobja, ki jih je samostojno predstavil takoj novembra istega leta v Stekleni dvorani v Radencih. Opazimo lahko posebnosti v smislu vztrajne prisotnosti človeške figure, anekdotičnosti oz. pripovednosti ter dramatičnega učinkovanja, izvirajoč tako iz odkrite ali prikrite dinamike kot tudi tekmovanja med svetlobo in temo, pri čemer svetloba zmeraj simbolizira zmagujoče upanje. Zaradi intenzivnega sodelovanja pri eksperimentalnih projektih FKK Maribor, soorganizacije in sodelovanja na številnih klubskih in medklubskih razstavah in ne nazadnje funkcije selektorja pri razstavnih žirijah, je bil Dragiša Modrinjak leta 1968 izvoljen tudi za predsednika kluba, čigar funkcijo je opravljal do odstopa leta1973. Naslednjega leta, ob odcepitvi amaterskih snemalcev, povrnejo člani nazivu kluba prvotno obliko: Fotoklub Maribor. Že od pričetka osemdesetih let je Modrinjakovo sodelovanje sicer znatno manj intenzivno, a v celoti tako pomembno, da mu leta 2000 zbor članov podeli naziv zaslužnega člana, kot visoko priznanje za osebni prispevek k ugledu Fotokluba Maribor.
Dragiša Modrinjak se skozi vso ustvarjalno obdobje ukvarja tudi z oblikovanjem tiskovin, vključujoč lastne fotografije, kot so reklamni prospekti, plakati, zloženke ob razstavah, koledarji, čestitke in razglednice ter knjižne in brošurne izdaje. Avtor je med drugim tudi ljubitelj in zbiralec starinskih fotoaparatov ter pripadajoče opreme, svojo zbirko pa je dal javnosti na ogled leta 1986 na prvem Foto kramarskem sejmu v Mariboru. Na Modrinjakovo pobudo je programski in organizacijski vodja Turističnega podjetja Kramarski Boris Šinkovič tako uvrstil sejem in razstavo rabljene fotografske opreme v okvir "starinarskega trga". Sodelovanje se je izkazalo kot izjemno uspešno, saj poteka še danes, v založbi istega podjetja pa izhajajo tudi razglednice z njegovimi fotografijami.
Dragiša Modrinjak je ob nekem intrervjuju izjavil, da je fotografija zanj del likovnega ustvarjanja, način izpovedi. "Res je sicer", nadaljuje, "da je do tja, ko se znaš s sliko izpovedati, dolga pot, in da si moraš v tem času ustvariti svoj stil, pa sem to kljub vsemu vedno poskušal. Ja, pri meni je še tako, da mi že lep motiv, ki ga najdem in slikam, spremeni razpoloženje, me notranje zadovoljuje". Pričujoča razstava skrbno izbranih črno-belih fotografij iz Modrinjakovega neizčrpnega opusa pa skuša obiskovalcem Umetnostne galerije Maribor posredovati prav takšna občutja.
