Boris Beja / 45. ura
UGM Studio, Trg Leona Štuklja 2
24. julij – 11. oktober 2020
otvoritev: petek, 24. julij 2020, 19.00

kustosinja: Simona Vidmar

Boris Beja, podobno kot pri številnih drugih svojih projektih, tudi pri najnovejši večmedijski instalaciji 45. ura, ki je premierno na ogled v UGM Studiu, izhaja iz osebne izkušnje in soočanja z lastnim vsakdanom, ki ju prevaja v širša soočanja z družbenimi, kulturnimi ali političnimi fenomeni. Izhodišče tokratnega projekta je bilo avtorjevo rekreativno obiskovanje baletnih ur za začetnike. S temeljnimi vajami ob drogu v dvorani z ogledali je dve leti spoznaval osnove baletnega jezika in korake za premagovanje mej telesnih zmogljivosti ob budnem očesu lastnega nadzora in samokritike. Zadnjo, 45. uro, je zabeležil v video zapisu (45. ura, video, 2020, 45 min).

Eno izmed glavnih baletnih vaj − Rond de jambe par terre −, s katero plesalec po tleh orisuje navidezni polkrog z nogo do skrajnih zmogljivosti giba, je avtor uporabil za izhodišče osnovnega strukturnega elementa svoje instalacije − »ronda« (kroga). Gre za serijo identičnih, ročno izdelanih peterokotnikov, položenih v raster oziroma geometrijski vzorec na tla simulirane vadnice. Peterokotnik se kot vzorec razgrinja po teritoriju galerije in postane parkur za participatorno vključitev gledalca kot naključnega akterja stihijske koreografije. Pot do izvora avdio-video impulzov 45. ure, ki se skrivajo za ogledalom, je namreč mogoča le z umetelnim gibanjem skozi prepredeno mrežo »rondov«. Repeticija baletnih vaj se odslikava v repeticiji forme, umetniškega objekta; repeticija forme pa odpira nov prostor gibanja in sinhronizacije. (Rond de jambe par terre, 2020, instalacija [les, ogledalo], različne dimenzije)

»Rond« je tudi sinonim za zamejitev in omejitve telesa, ki ga klasični balet zarisuje in izničuje hkrati. Baletne tehnike omogočajo odkrivanje skrajnih meja koordinacije telesa in sinhronizacije rok, glave, oči in nog ter zapletene gibe navidezno spreminjajo v povsem naravne. Skozi gib, predvsem klasični gib s svojimi pozicijami, koti in simetrijami, ter v odnosu gibajočega se telesa do drugih teles in prostora slutimo prisotnost »intuitivne geometrije telesa«. Telo v gibanju orisuje (geometrijske) like in kompozicije, ki ga obenem zamejujejo. Ta forsythovska ideja o plesu kot slikanju geometrije v prostoru odzvanja v drugem delu instalacije, ki ga Boris Beja naslavlja s še eno sliko baletne vaje − Doublé, battement divisé en quarts. Paravani s prepoznavno mondrijanovsko maniro enobarvnih kvadratov, razmejenih z ravnimi linijami, nastopijo na eni strani kot referenca na modernistične strukturne elemente, ki jih v praksi avtorja zasledimo v različnih vlogah nosilcev in pregrad, in na drugi strani kot kulise, ki ob svojem strogo matematičnem videzu v postavitev vnašajo element teatralnosti in dramaturgije. Ponazarjajo odnos med gibom in prostorom, med plesom in arhitekturo. (Doublé, battement divisé en quarts, 2020, instalacija [les, iverna plošča, steklo, papir], 220 x 90 x 50 cm)

Kar je Boris Beja v svojem najnovejšem projektu »zamrznil«, je gibalna slika. Čemur je sledil (in kar je simbolno mimikiral v obraznem izrazu v videu 45. ure), je popolnost. Balet je simbol za popolnost in popolnost (po Nurejevu) je dolžnost. Ali kot dramatično zapiše avtor: »V popolnosti je čar baleta. In misel, da je gibanje nadzorovano do bolečine prav vsake mišice telesa, ki je napeto kot struna, a daje vtis lahkotnosti, kot bi lebdel v prostoru z imaginarnimi koordinatami peresa v vakuumu.« Ob zamrznjenih podobah, ki jih avtor ustvarja in mojstrsko obvladuje, se razkriva, da je prav sintaksa jezika tista, ki ga zanima in narekuje formo. Avtorjeva prioriteta je jezik, oziroma način, kako ta jezik govoriš in kako se z njim približaš idealni sliki.

Ob tem se pri 45. uri odpirata dve zanimivi premišljanji o gibanju in performativnosti, ki ju avtor s svojo gibalno sliko uspe (morda namenoma) nagovoriti. Prvo premišljanje se navezuje na odnos modernega človeka do gibanja. V poznejšem ali racionalnem življenju človek postane previdnejši, sumničav ali celo sovražen do gibanja in pozabi, da je gibanje osnovna izkušnja obstoja. »Pozabi, da je življenje gibanje in da je gibanje življenje« (Rudolf von Laban, The Language of Movement, 1974). Manjka nam izkušnja radosti gibanja kot spontane življenjske akcije. Zato se mora takšna akcija ponovno ustvariti tako rekoč umetno, kar avtor uprizarja s svojim povabilom gledalcem k soustvarjanju »rondoidne« koreografije. Drugo premišljanje je vezano na transformiranje umetnosti od druge polovice 20. stoletja dalje k enotni tendenci performativnosti umetnostih dejanj, kjer je meja med umetnostjo in življenjem zabrisana. Gre za zavest o tem, »da se produkcija naših subjektivitet odvija prav v performativnosti vsakodnevnih kulturnih in institucionalnih praks. Da smo tako rekoč množično proizvajani z vsakodnevnim izvajanjem scenarijev, ki jih vključimo v naš nezaveden modus operandi kot neke vrste drugo naravo« (Eda Čufer, Zapisovanje gibanja, 2010). Prav imanentna estetika življenja in njegova performativnost sta nekaj, na čemer gradi in sloni tako avtorjevo zadnje delo kot tudi njegovi predhodni projekti. Gre za odlično zamrznjen trenutek 45. ure! (tekst: Simona Vidmar, kustosinja UGM)

Boris Beja (r. 1986) je leta 2009 diplomiral na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani, smer grafična tehnika, in študij nadaljeval na ALUO v Ljubljani, kjer je na oddelku za kiparstvo diplomiral leta 2013. Za svoje delo je prejel nekaj nagrad in nominacij, mdr. leta 2012 študentsko Prešernovo nagrado za kiparstvo (ALUO) in Nagrado za prispevek k trajnostnemu razvoju družbe Javnega sklada RS za razvoj kadrov. V svojih delih združuje različne likovne prakse v estetiziran nagovor in družbeno kritiko, ki razgaljajo simptome sodobne družbe. V obdobju 2010−13 je na portalu Siol.net redno objavljal prispevke s področja vizualne kulture. V letih 2014−17 je bil asistent umetniškega vodje Galerije Škuc. Od leta 2017 je strokovni sodelavec pri pripravi kulturnih programov v Javnem zavodu Pionirski dom. V zadnjih letih je pripravil več samostojnih razstav in sodeloval na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Leta 2015 in 2016 je bil nominiran za Nagrado skupine OHO, osrednjo nagrado za mlade vizualne umetnike v Sloveniji. Leta 2017 je za projekt Space in Between v Leipzigu prejel prvo nagrado Doris-Wuppermann-Stiftung iz Münchna. Živi in dela v Ljubljani.

Avtor se zahvaljuje podpornikom projekta Nadji Černe, Črtu Potočnik, Sanji Nešković Peršin, Pirueti, Antonu Beji.