Spoznaj umetnika / Andrej Brumen Čop

Prosim, da se na kratko predstaviš.
Bitje z očali, ki hodi po svoji vijugasti poti.

S čim se kot umetnik ukvarjaš?
Ha, težko reči. Najverjetneje s prepoznavanjem nekakšnih pomenov v realnosti, opazujem odzive v sebi in drugih ljudeh, potem pa v svojem delu najdevam odmeve na to.

Kako ustvarjaš? Imaš kakšen protokol?
Zelo sem nagnjen k ritualom, toda ne prinesejo zmeraj uspeha. Zmeraj bolj se kaže, da je dobro, da se takrat osamim.

Kakšni so zate idealni pogoji za umetniško ustvarjanje?
Da nisem lačen, da me ne zebe in kot rečeno, da sem takrat sam. Kot družba mi koristi mi edino model ali kakšna žival, mačka, pes.

Na kaj pomisliš ob besedi »atelje«?
Pomislim na to, kako malokrat v življenju sem doživel občutek ateljeja, prostora, ki je namenjen izključno umetniškemu ustvarjanju, če se tako izrazim.

Kaj te navdihuje?
Nikdar ne vem naprej, kaj točno me bo ganilo do te mere, da bom nekaj začel. Spekter je širok, druga bitja, okolje, literatura, premišljevanje, sanjarjenje, tudi sanje in seveda moj recimo emocionalni odziv na življenje.

Kaj te je v zadnjem času vzpodbudilo k ustvarjanju?
Bolj malo v zadnjem času. Morda sama tehnika še najbolj. Tuš, papir, voda.

Kako usklajuješ umetnost in delo za preživetje?
Bolj težko, še posebej, ker je moje delo za preživetje namenjeno ustvarjanju študentov, kar je spet neke vrste ustvarjalnost, toda smo v različnih fazah, oni so polni mladostne energije, pri meni pa se že čutijo "srednja leta".

Kaj je zate najtežje na umetniški poti?
No evo - prav usklajevanje sebe z delom za preživetje.

Kaj je zate osebno največji dar umetnosti?
Smisel, lepota, srečanja, nadomešča mi uradno religioznost in tudi to, da me ves čas nekako tudi "uči" -vendar ne na didaktičen način- o bivanju v svetu in drugod.

Kako doživljaš razstavljanje svojega dela?
Razstavljanje je bilo v mojem življenju delo, ki je spremljalo ustvarjanje sedaj že počasi trideset let in zato so bila ta doživetja od najslabših do najboljših.

Kaj je tvoj prihodnji umetniški izziv?
Tudi jaz se sprašujem, kaj bo. Povedal sem, da nikoli ne vem za naprej, kaj me bo izzvalo. Druga stvar pa so želje, upanja, nadejanja, kajti sistematično planiranje se pri meni ne obnese.

Kako doživljaš trenutno izolacijo?
Ni za govoriti, kako neumno se mi zdi vse skupaj, šola na daljavo in podobne bedarije. Izolacija pa je, paradoksalno, zame idealno stanje. Seveda v drugačnem smislu.

Kako bi dokončal/a stavek: Umetnost je ....
najti smisel življenja...

Andrej Brumen Čop se je rodil leta 1967 v Mariboru. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Diplomiral je pri Metki Krašovec (1993) in zaključil tudi slikarsko specialko (1995). Študijsko je bival v Gradcu (1994), potoval po Japonski (1996), bil je prejemnik štipendije češke vlade in se je kot gostujoči študent izpopolnjeval na likovni akademiji v Pragi (1997). Za bivanje v New Yorku je prejel delovno štipendijo Ministrstva za kulturo (2000), bival pa je tudi v slovenskem ateljeju Ministrstva za kulturo v Berlinu (2009). Bil je glavni urednik revije Likovne besede (2001–2002). Od leta 2009 predava risbo in slikarstvo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer tudi vodi Galerijo Pedagoške fakultete oz. Galerijo PeF. Ob slikarstvu se ukvarja še z ilustracijo. Razstavljal je na številnih razstavah doma in v tujini, njegova dela hrani več slovenskih in tujih umetniških zbirk. Živi in ustvarja v Ljubljani.