Spoznaj umetnico / Janja Kosi

Kdo si in s čim se ukvarjaš?
Končujem študij slikarstva. Tako sem formalno slikarka.
V slikarski praksi me zanimajo prostori, kjer domujejo in se vzpostavljajo podobe. Zanimajo me kraji, ki jih prepoznavamo kot domače in kakšne so podobe, ki si jih o njih izdelamo.  Med temi podobami iščem povezave in relacije do dejanskega kraja. Zanima me, kdaj nekaj postane domače in kdaj se ta domačnost prevali v tujost in obratno. Kljub vsemu se pod nazivom »slikarka« ne počutim popolnoma udomačeno. Ukvarjam se namreč  še z ilustracijo in animacijo. Pravzaprav je ilustracija tista, ki me je že v zgodnjih letih usmerila na umetniško pot.

Opiši svoje delo s tremi besedami / pridevniki.
Začasnost, situacije, igrivost.

Najboljši nasvet o svetu umetnosti, ki si ga prejela?
Prejela sem že veliko nasvetov, tudi posredno z branjem, a takšnega »ultimativnega«, ki bi se mi vtisnil v spomin in  izrazito spremenil moj pogled na umetniški svet ali spopadanje z njim, pa še ne. Enega od boljših in predvsem realnejših nasvetov sem prejela kar od profesorja in mentorja na akademiji. Morda sem si ga že nekoliko priredila, a mislim, da je šel nekako takole: Prostor v katerem trenutno delaš, moraš poznati in ga raziskati. Vedeti moraš, kaj je prostoru všeč in najti tista mesta, kamor bi lahko svoje delo umestila. To ne pomeni, da moraš svoje delo spremeniti in se obračati po vetru. Naučit se ga moraš pravilno predstaviti. V bistvu se, če tako razmišljamo, umetniški svet nič kaj ne razlikuje od »preostalega« sveta. Na koncu preživi tisti, ki se zna dobro prodati.

Umetniško delo / avtor / glasba / film, ki te je v zadnjem času navdušilo?  
Nazadnje mi je pod prste prišla pesniška zbirka Ane Svetel Lepo in prav. Všeč mi je kako z besedami zariše podobo neke začasnosti, majhnih situacij, ki so na trenutke nekoliko otožne, a hkrati tudi lepe, tu pa tam morda celo humorne.

Česa te je strah, ko ustvarjaš?
Strah, ki ga srečujem, je na nek način paradoksalen. Po eni strani se bojim, da nimam svojega »glasu/črte/stila«, po katerem bi bila prepoznavna. Po drugi strani pa se sloga, ki bi mi omogočal »tekočo produkcijo«, otepam z vsemi štirimi. Menim, da je ta strah posledica današnjega časa, ki zahteva hiperproduktivnost. Torej, neprestano pehanje in iskanje za novostmi, a še vedno znotraj določenih mej, ki pa te lahko označijo in pospravijo v nek predalček. Včasih me je strah, da tega predalčka nimam, spet drugič pa, da me preveč utesnjuje, da je moj predalček premajhen.

Brez katerega pripomočka za ustvarjanje ne bi mogla živeti?
Gre za dva pripomočka. Prvi je komplet flomastrov, svinčnikov in papirja, brez katerega ne grem nikamor. Z njim nato ustvarjam ilustracije, ki jih redno objavljam na Instagram profilu (@i_could_be_ana). Drugi pripomoček pa je kar moj telefon oziroma njegov fotoaparat. Veliko idej, projektov in ilustracij se prične prav s posneto fotografijo. Hkrati mi služi  kot kontrola ali pa pomoč pri načrtovanju naslednjega koraka in tako pomaga med samim ustvarjalnim procesom.

Kaj smatraš za največji uspeh v svoji umetniški karieri do zdaj?
Pridobljen pogum. Še vedno sem včasih prestrašena in na trenutke negotova, a bistveno manj, kot sem bila nekaj let nazaj. Danes si bolj pogumno upam predstaviti svojo idejo in mislim, da so tudi moja dela bolj konkretna.

Kako gledaš na pozitivno / negativno kritiko svojega ustvarjanja?
Kritiko vidim kot eno ključnih akterk umetniškega ustvarjanja. Poda ti drug in drugačen pogled, morda opozori na stvari, ki sem jih sama tekom ustvarjanja spregledala, morda pa se z mano strinja in ji je moje delo všeč. Negativna kritika je lahko strašljiva, saj kritizira tisto, kar sem si drznila pokazati po tisočih oklevanjih in premislekih. Hkrati pa je nadvse koristna, ker mi pokaže prostor možnih izboljšav ali napredka. Včasih pa je zgolj pokazatelj, da na svetu obstaja več različnih okusov, prepričanj in mišljen.
Pozitivna kritika začasno prežene dvom, ki spremlja vsako umetniško delo. Da potrditev, da sem nekaj naredila prav, da imam somišljenika.

Poimenuj eno umetnico, za katero bi rada, da te z njo primerjajo.
Težko se odločim. Ker delujem na dokaj različnih področjih spremljam in občudujem dela veliko umetnikov, ki so si po profilu zelo različni. Njihovo delo jemljem kot inspiracijo, ne upam pa še razmišljati, da bi z njimi lahko bila primerjana.

Kaj pripravljaš v prihodnje?
Trenutno, med ostalim, pripravljam novo animacijo, ki bo služila kot napovednik naslednji Poletni muzejski noči. Sem pa nadaljevala na enem manjšem projektu, ki izhaja iz zina, ki sem ga izdelala dve leti nazaj. Zin vsebuje 10 razglednic, natisnjenih s krompirjevimi štampiljkami, motiv pa predstavlja 10 različnih Ikeinih trgovin. Sedaj načrtujem razširitev zina v manjšo razstavo.

Janja Kosi (14. 9. 1994 v Mariboru), trenutno zaključuje magistrski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je 2016 tudi diplomirala. V letu 2018 je letni semester preživela na Hochschule für Grafik und Buchkunst, Leipzig (Nemčija). Področje njenega raziskovanja in zanimanja zavzemata slikarstvo in ilustracija. Pri slikarstvu kontekstualizira koncept kraja in njegove podobe v različnih medijih, pri čemer slikarski medij še vedno ostaja v središču. Zanima jo kakšna (in če sploh) je povezava med podobo kraja, ki si jo o njem ustvarimo sami ter dejanskim krajem samim po sebi. Pri ilustraciji poskuša jasno podajati ideje, ki so pogosto obarvane s svojstvenim humorjem. Skupna točka obeh področij je prizadevanje za odprtost in animiranje gledalca k soustvarjanju dela.