4. 9. 2025–25. 9. 2025 Hommage à Slavko Tihec: 32 let kasneje
Hommage à Slavko Tihec: 32 let kasneje
Križevniška cerkev, Trg francoske revolucije, Ljubljana
4. september–25. september 2025
otvoritev: četrtek, 4. september 2025, 18.00
kustosinja: dr. Nelida Nemec
Letošnji 73. Festival Ljubljana in Umetnostna galerija Maribor v okviru cikla Hommage à predstavljamo dela akademskega kiparja in profesorja na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost Slavka Tihca.
Kustosinja razstave je dr. Nelida Nemec, ki je v programsko knjižico letošnjega Festivala Ljubljana, med drugim tudi zapisala: “Čeprav je kmalu po koncu študija opustil klasično pridobljeno znanje, njegovo prvo obdobje opredelimo kot figuralno z že prepoznavnimi avtorskimi prijemi bodisi v glini bodisi bronu in kasneje mavcu, ko je vse bolj razmišljal o konstruiranju skulpture in ne več toliko o njenem modeliranju. Tihec je bil izviren in samosvoj raziskovalec novih izraznih možnosti in novih materialov: plastičnost forme je negiral z vertikalami, načinom modelacije, ki razpršuje svetlobo, z odkrivanjem skeletnih elementov in kontrastiranjem gradiva. V začetku šestdesetih let je bil med prvimi na Slovenskem, ki so povsem opustili figuraliko. Njegovo zanimanje se je osredotočilo na vegetativne oblike, v katerih je spregovoril material in je zaživela tehnologija ter se izrazila vse zgovornejša dvodimenzionalnost. Dela je poimenoval plavajoče in rastoče listnate skulpture iz kovine. Vztrajno je iskal primeren material. In se suvereno odločal za drugačno obliko. Absolutni in relativni volumen je želel povezati v pretehtano celoto z linearno koncipirano obliko vegetativnega lista, ki se je pognal v nebo. Košček narave je Tihec materializiral v lastnem kiparskem videnju in kiparskem materialu, ki dotlej ni bil favoriziran: ustvarjal je v varjenem železu, kombinaciji varjenega železa in betona ali varjenega železa in lesa, v varjenem aluminiju. Ti materiali so zahtevali visoko tehnološko znanje in poznavanje fizikalnih ter kemijskih zakonitosti. Čedalje močnejše izpovedno sredstvo so postajali sugestija gibanja, ritem, zvok, oblika.
Čez čas ga je v svetove neslutenih in nepoznanih možnosti potegnila voda in ga nagovorila v raziskave gibanja in odbleskov svetlob in senc. Tu se je Tihčev raziskovalni duh do skrajnosti razživel. Novi in novi poskusi so sugerirano gibanje iz faze njegovih listnatih oblik prenesli v realno gibanje. Voda, prostor in poigravajoče se poliestrske forme so se gibale v različnih ritmih. Akvamobili, v svojih oblikah racionalni in v barvah bele, zelene, sinje hladni, so zarisali drugo Tihčevo obdobje, ki se je začelo leta 1969 z mobili, ki jih je prvič razstavil na nürnberški razstavi konstruktivne umetnosti. To drugo obdobje, v katerem je vidno konstruktivistično prizadevanje in ga označujejo mobili, je trajalo do leta 1975, ko se je začelo tretje Tihčevo obdobje.
Kipar se je loteval vprašanj o ujetosti človeka v kalupe vsakdanjega življenja. Kontejner, ki kot svet, v katerega smo ujeti in iz njega težko zbežimo, nosi mnogoplastno pomenskost ob značilnih horizontalnih in vertikalnih črtah, ob igri svetlobe in sence razkriva njegovo sporočilo. Njegov material postane les. Ob lesu, ki postane skupaj z ogledali pogosto kiparjevo gradivo v tem obdobju, poseže tudi po medenini in bronu. Ob novem tehnološkem postopku, ki ga Tihec odkrije, se pojavi raster in z mehansko erozijo ponudi sugerirano grafično iluzijsko podobo. V tem obdobju je dosegel, da sta se kiparski in grafični prijem združila in da so se v strukturi materiala zarisali obrazi portretirancev, tako mamin, od prijateljev, umetnikov. Dosegel je vrhunec svojih raziskovanj in estetske dovršenosti, ki so se materializirali v vrsti vrhunskih del. V medenini ali bronu izdelani rastrirani Kontejnerji s svojim racionalno odmerjenim in natančno sestavljenim prostorom ustvarjajo lupino z antiportreti in prinašajo drugačno sporočilo: to so volumsko občuteni obrisi obraza ali figur, ko se je z množico elementov, urejenih po začrtanem in natančno premišljenem redu, ustvarila nova, celovita oblika. Ta ni ujeta samo v kontejnerskih, zabojčkastih oblikah. Zelo zgovorna je tudi v kroglastih, ki jih je vzporedno razvijal. Kipar je leseno luženo kroglo kot geometrijsko najbolj popolno in v sebi zaključeno telo mutiral na različne načine. V svojem iskanju novih možnosti, novih oblik in sporočil je kroglo tlačil, stiskal, oblikoval v različice okroglastih oblik in se ustavil ob obliki kaplje in solze. Iskal je prispodobe notranjih bolečin. Iskal je obliko, ki bi sama po sebi sporočala in izražala upanje.
O svojem likovnem prepričanju in iskanju novih pogledov ter pristopov je znal pripovedovati z zelo izbranimi primerjavami in utemeljitvami. Bil je razmišljajoč in inovativen, in zato izjemno zanimiv in topel sogovornik. Zadnja leta je velikokrat razmišljal o počasnem vstopanju v oblak in sestopanju iz njega, kjer je vse belo. »Enako je z menoj – stopam v meglo, ne vidim naprej. Rad bi imel toliko energije, da bi se igral svojo igro do konca življenja na veselje tistih, ki me imajo radi, in na žalost tistih, ki me ne marajo.« Ta igra je ustvarila nekaj vrhunskih del, ki so se zapisala v našo kulturno dediščino, in nekaj takih, ki sodijo med vrhove sodobnega kiparstva.
Razstavljena dela so v lasti Umetnostne galerije Maribor. Za prijazno sodelovanje in pomoč gre srčna zahvala direktorici Simoni Vidmar Čelik in muzejski svetovalki Bredi Kolar Sluga ter vsem, ki so pomagali, da se razstava lahko realizira.”
