29. 8. 2025–5. 10. 2025 Cikel Navdih: Predpojavno
Cikel Navdih: Predpojavno
UGM Kabinet, Strossmayerjeva ulica 6
29. avgust−5. oktober 2025
otvoritev: petek, 29. avgust 2025, 19.00
zasnova in realizacija projekta: Simona Šuc
avtorica besedila ob razstavi: Andreja Borin
soustvarjalci: Mateja Kavčič, Barbara Buttinger Förster, Helen Czerski, Borut Gombač, Ivana Petan, Clifford Possum Tjapaltjarri, Simona Šuc
Slikarka Simona Šuc je aktualno razstavo zastavila po navdihu skicirke. Skicirka je prostor beleženja ustvarjalnih idej, je nekakšno križišče misli, vtisov in kratkih beležk o tem in onem, je prazen prostor, namenjen prvi materializaciji abstraktne ideje. Umetniška skicirka je zelo intimen prostor, ki je praviloma neviden in skrit pred očmi javnosti. Čeprav pogosto predstavlja prvo stopnico v ustvarjanju, največkrat ostaja v senci »pomembnejših« del, ki si jih ogledujemo na razstavah. Tokratna razstava ponuja nekoliko drugačen pogled na ustvarjalni proces. Skicirka ni le izhodišče za razstavo, ampak je razstavni prostor, zasnovan kot skicirka v prostoru.
Avtorica projekta je k sodelovanju povabila avtorice in avtorje, ki bi jih lahko našli na straneh njene skicirke, avtorice in avtorje, katerih delo rezonira z njenim delom, tiste, ki so del njenega ustvarjalnega sveta in ki jo tako ali drugače navdihujejo. V njeni skicirki se najdejo pesmi, citati znanstvenega dela, skulpture, slike, risbe, performansi, glasba … Značilnost skicirke je, da je vsak zapis enako pomemben. Na isti strani se lahko srečata nek trenutni, nepomemben zapis in skica, ki bo postala osnova novega cikla ali nove stopnje ustvarjanja. Na tak, nehierarhični način so na razstavo umeščena tudi dela vabljenih avtoric in avtorjev. Namen je v povezovanju in součinkovanju, v odpiranju prostora za povezave.
Naslov tokratne skicirke je Predpojavno. Avtorice in avtorji vsak na svoj način razmišljajo o izmuzljivi in težko ubesedljivi dimenziji, ki obstaja ob fizični dimenziji sveta. O tisti dimenziji prostora-časa, ki biva pred rojstvom oblik, pred nastankom fizične podobe. Kako se občuti navidezna praznina, v kateri brbotajo bodoči pojavi? Kako vibrira? Kako zveni? Kako ta nematerialna dimenzija biva v stvarnem svetu? Na takšna in podobna vprašanja izbrane ustvarjalke in ustvarjalci odgovarjajo na različne načine. Pristop Helen Czerski, angleške fizičarke in oceanografinje, je znanstven in naravnan na ozaveščanje o vlogi in pomenu oceanov, obenem pa izbrani citati delujejo poetično in odpirajo nove možnosti branja. Avstrijska slikarka in kiparka Barbara Buttinger Förster in avstralski aboriginski umetnik Clifford Possum Tjapaltjarri izhajata iz arhetipske in sanjske ravni, ki se nahaja za materialno podobo sveta. Tak pogled, ki je (bil) za primarna ljudstva nekaj povsem naravnega, omogoča stik z duhovnim svetom, s svetom prednikov in arhetipov, s svetimi prostori Zemlje, z bitji narave, z vesoljnimi prostranstvi ipd. Slikarka Mateja Kavčič v svojih delih prevaja lepoto in krhkost naravnega sveta, predvsem sveta rastlin, pri tem pa z multipliciranjem posameznega drevesnega lista prevaja neizčrpno raznolikost naravnih oblik, s koncentrično razporeditvijo pa opomni na skupen izvor vsega obstoječega. Ivana Petan, ustvarjalka z glino in geomantinja, sodeluje s skulpturami iz gline, ki so nekakšne amorfne praoblike med figuralnim in zemeljskim, med lupino in maso, med duhom in materijo, med ročno narejenim in naravno nastalim. »Središče središča ni točka, ampak globina,« pravi pesnik Borut Gombač v pesniški zbirki S Konico konice jezike, v kateri pretanjeno in »s konico jezika« okuša in ubeseduje komaj zaznavna stanja duha in sveta, sveže porajajoča se ali tista počasi usihajoča, na meji vidnega in zaznavnega, med tukaj in tam, še ne povsem tukaj in še ne povsem tam. Na razstavi sta tudi sliki Simone Šuc, ki posredujeta duhovne podobe pokrajin, zaznane in občutene z notranjim očesom. Slikarka je za gledalce široko odprla svojo skicirko, jo prestavila v prostor in spletla tankočutne povezave, ki razstavljena dela povezujejo v ubrano in navdihujočo celoto.
