Zoran Mušič, Podobe Maribora
Umetnostna galerija Maribor, Strossmayerjeva 6
slavnostni govornik: g. Matjaž Kovačič, predsednik uprave Nove KBM, d.d.
V razgibani biografiji Zorana Mušiča naletimo na mladostna leta, ki jih je preživel v Mariboru. V intervjuju z Marjanom Zlobcem (Delo, 13.1.1979) sam pravi: "Od najrosnejših let smo se vedno selili. Oče je bil nadučitelj, po rodu iz Šmartnega v Goriških Brdih, in se je zaradi službenih dolžnosti preselil najprej na Koroško in nato na Štajersko, v Maribor, kjer sem maturiral, tako da sem vedno potoval in se nikjer ne počutim doma in nikjer nimam posebnega domotožja. Sem pač človek, ki se je rodil ob meji in zaradi tega dovzeten vplivom različnih kultur: orientalske, slovenske in zahodne romanske." Poleg tega splošnega odnosa do krajev svojega bivanja ima Mušič povsem specifičen odnos do svojih ustvarjalnih začetkov - obdobje pred naselitvijo v Benetkah imenuje obdobje "brez posebnosti". Po drugi strani pa Milček Komelj zapiše, da je za izčrpno poznavanje Mušičevega dela potrebno upoštevati tudi t.i. slovenske slike, nastale do začetka druge svetovne vojne. Leto 1935 je leto, ko se Zoran Mušič kot diplomant zagrebške likovne akademije priključi Brazdi - društvu mariborskih upodabljajočih umetnikov in se v petih letih delovanja v tem okviru, kar seveda ni izključevalo njegovega razstavljanja v Ljubljani, Zagrebu in na tujem ter njegovih potovanj v Španijo in Dalmacijo, uveljavi kot najatraktivnejša slikarska osebnost v Mariboru. Razpad avstroogrske monarhije je bil vzrok, da so se številni Primorci naselili v Mariboru, ki so ga zapustili nemško govoreči prebivalci. Posledica tega je bilo dejstvo, da so bili v 20. in 30. letih nosilci likovne in tudi druge kulturne dejavnosti v Mariboru prav Primorci. Če so bile v 20. letih vodilne osebnosti Viktor Cotič, Anton Gvajc in sprva Franjo Stiplovšek, je bil v 30. letih to nedvomno Zoran Mušič. Ohranjena je zanimiva karikatura Remigija Bratoža, ki prikazuje Mušiča kot samozavestnega mladega moža s sliko pod pazduho, na njen podokvir pa je obešen listek z napisom Aleksandrova cesta. Karikaturist s tem aludira na slikarjev pogost motiv iz tega obdobja. Mušič se kot izrazit svetovljan ni angažiral v organizaciji klubskega življenja Brazde, dal pa ji je s svojo prisotnostjo na njenih razstavah povsem novo težo, zlasti še, ker je to čas, ko se je vrnil iz Španije in se dokončno opredelil za "moderni kolorizem", kot je povedal Francetu Steletu.
Mušič je kot zagrebški študent med prvimi v Mariboru uveljavil pikturalno senzibilnost v nasprotju z doslej prevladujočimi risarskimi izhodišči in dal prednost formalnim vprašanjem slikarstva pred socialnokritičnim angažmajem, značilnim za 20. leta. Zelo tipične so njegove slike, ki jih hrani Umetnostna galerija Maribor. Za Štajersko vas iz leta 1935 je še značilna zamolkla Babičevska paleta in sumarno zajeta predmetnost, Polje, nastalo leta 1936 ter Ulica iz leta 1939 pa že nosita pečat slikarjevega študija medsebojnih odnosov barvnih ploskev ob izključitvi atmosfere, tako da barvitost objektov obdrži vso vrednost in lepoto čisto barvnega pojava. Pri tem se Ulica uvršča v serijo mariborskih mestnih predelov: že omenjena Aleksandrova cesta, Železniška postaja, Glavni trg. Za ta dela je značilen raster prekinjenih linij in izredna sivo-srebrna tonaliteta. "Prvinska bitnost realnosti" (Z. Mušič), ki jo kasneje obsesivno išče v svojih številnih ciklih, od priljubljenih dalmatinskih konjičkov do ekspresivnih prizorov iz Dachaua in zadnjih podob, ko se njegova umetnost "strmo stopnjuje v posvečeno bližanje bistvenemu" (M. Komelj), se tu šele izvija iz mimezisa in išče novo, sumarno slikarsko govorico. Otipljivost fasad mariborskih stavb se v letih razvoja Mušičeve umetnosti preobrazi v izsanjane beneške vedute. V primerjavi z obsegom slikarjevega opusa in potjo, ki jo je kasneje prehodil, so dela, nastala v Mariboru, morda res manjšega pomena, a nam vendarle potrdijo iskrenost Mušičeve izpovedi, da je vselej slikal neke notranje pokrajine, ki jih je sicer doživel, a prenesel na platno šele povsem osebno podoživljene. V Mariboru ne slika le njegovih ulic in okoliških gričev, temveč tudi dalmatinske in španske motive. Dokaz več, da umetnika ne moremo opredeliti z nobeno geografsko konstanto. Povsem neovrgljivo pa ostaja dejstvo, da je Mušič s svojim delom zelo močno vplival na slikarski razvoj nekaterih mariborskih umetnikov in odvrnil okus tedanje publike od socialnoangažiranega, risarskega pristopa k vrednotam kolorizma. Umetniški opus Zorana Mušiča je zaokrožen. Celota nam kaže, da bi bilo nedopustno uvrstiti sadove Mušičeve predvojne ustvarjalnosti med nevredne spomina: "Kar ni bilo važno, kar ni vplivalo na moje delo, je obledelo" (Z. Mušič). Če morda samemu slikarju predstavljajo le njegove korake v svet umetnosti in v svoji kreativni osamljenosti pozablja nanje, pa proučevalce njegovega opusa zavezujejo sledi, ki so jih pustili ti prvi, čeprav res z marsičem obremenjeni koraki.
Zoran Mušič, umetnik svetovnega slovesa, je bil rojen leta 1909 v Bukovici na Primorskem. Stoletnica njegovega rojstva je spodbudila vrsto razstav, predavanj in simpozijev o slikarjevem delu in pomenu. UGM se je v vseslovenski projekt »Mušičevega leta« vključila z razstavo del, ki so spomin na umetnikovo nekajletno bivanje v Mariboru. Prepoznavne motive mesta, med katerimi še posebej izstopa serija znamenitih kolodvorov, povezuje odličnost Mušičevega slikarskega rokopisa sproščenih potez in prefinjeno zadržane svetle barvne palete.
