Vizualni birokrati
Vizualni birokrati. Trojna ločitev podobe / težavna ločitev podobe / večkratna izključitev podobe. Najlepša slika, lepša slika, lepa slika (brez naslova).
Umetnostna galerija Maribor, Strossmayerjeva 6
otvoritev: četrtek, 16. september 2010, ob 19.00
V dosedanjem delu v slovenskem prostoru že dodobra uveljavljenih umetnikov, ki pripadajo različnim generacijam- Bojan Gorenec, Alen Ožbolt in Žiga Kariž - je mogoče prepoznati nekatere skupne ustvarjalne iztočnice kot na primer refleksijo lastnega ustvarjalnega procesa in medija kot tudi vprašanje statusa podobe. Po drugi plati pa v koncipiranju prostora in različni »zasedbi« le-tega opažamo večje razlike, zato bo pričujoči projekt, ki nadgrajuje njihova občasna sodelovanja, toliko bolj zanimiv, predvsem pa povsem nepredvidljiv. O ‘bližnjih in daljnih’ odnosih med umetniki, o prijateljstvu, sovraštvu in medsebojnih tekmovanjih obstaja nešteto zgodb, mitov, resnic, polresnic in neresnic. Pričujoči projekt razpira tudi tovrstna vprašanja, saj ga vse od naslova do razstave oblikujejo njihova medsebojna sodelovanja, vplivanja, razlike in podobnosti. Tudi na razstavi dela avtorjev ne bodo ločena, ampak bodo postavljena 'premešano', pomešano v medsebojnih relacijah, v medsebojnih odnosih in komentarjih, kot tudi fizično druga ob drugo. Z besedami umetnikov bodo »tri različna večsmerna potovanja in tudi različna križanja, prepletanja teh potovanj, povzročila trk, »chrash«, gosto predstavitev oz. galerijsko postavitev in kombinacijo različnih pristopov, tehnik in nosilcev; različnih pogledov, podob, motivov in ‘časovnih’ vizualizacij.« Ob razstavi bo izšla publikacija, pisci besedil: Petja Grafenauer, Breda Kolar Sluga in Tomislav Vignjevič.
Bojan Gorenec (r. 1956) je v slovenskem likovnem prostoru intenzivno in odmevno navzoč. Zadnja desetletja je večjo pozornost namenil problematizaciji procesa slikarskega ustvarjanja. Diplomiral je na grafičnem oddelku Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. Strokovno se je izpopolnjeval v Franciji, Nemčiji, Belgiji, Veliki Britaniji in na Nizozemskem. Vse do leta 1985, ko se je posvetil izključno slikarstvu, je menjaje deloval na grafičnem in slikarskem področju. Prevajal je angleška in francoska besedila s področja umetnosti, umetnostne teorije in filozofije umetnosti. Leta 1986 je pri galeriji ŠKUC objavil prevod del Pleyneta in Maleviča. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah in samostojnih razstavah: R-evolucija kosa v času (Galerija Miklova Hiša, 2009); Razni vhodi (druga linija), (Galerija Božidarja Jakac, Kostanjevica na Krki, 2010), če izpostavimo le novejše obdobje. Prejel je več nagrad, med drugimi tudi nagrado Prešernovega sklada leta 1990. Leta 1996 je bil izvoljen za docenta za slikanje in risanje na ljubljanski ALU, kjer je sedaj tudi dekan.
Alen Ožbolt (r. 1966) Šolanje: Akademija likovnih umjetnosti, Zagreb in Akademija za likovno umetnost, Ljubljana; gostujoči umetnik (“visiting artists”) na SFAI, San Francisco Art Institute. Med leti 1984-1995 deloval v umetniški skupini Veš slikar svoj dolg (V.S.S.D.). Od leta 1996 je deloval samostojno in realiziral številne in raznovrstne umetniške projekte in razstave doma in v svetu. Različne umetniške štipendije (Fulbright Grant, Institute of International Education, New York; SCCA – Sorosev center sodobne umetnosti, Ljubljana; Umetniška delovna štipendija, MzK Republike Slovenije); “Artis in Residence” programi (StudioProgram ACC Gallerie, Weimar; ArtsLink, CEC International Partners, New York; »Atelje New York«, MzK Republike Slovenije). Leta 2003 je prejel nagrado Prešernovega sklada. Objavil je več avtorskih ‘vizualnih esejev’, krajših člankov in nekaj daljših teoretskih tekstov o umetnosti, umetniških prostorih in pojavih (umetniški katalogi, revija Mladina, Rival, Eseji, Problemi, M’Ars, Maska, Likovne besede, PlatformaScca, Sobotna priloga Dela). Med letoma 1996 in 1997 je pripravil, izbral in izdal knjigo umetniških izjav, tekstov in vizualnih tekstov z naslovom »Beseda slike (VSSD v besedi)«, (Zbirka Analecta); 2006 skupaj s Karižem, s Čučnikom knjigo umetnika »Ljubezen je bojno polje« (Zbirka Šerpa) in leta 2010 knjigo »Ensembles – prostorski erebusi« / Kamen na nebu (Zavod za kiparstvo).
Žiga Kariž (r. 1973) sodi v srednjo generacijo umetnikov, ki problematizirajo polje slikarstva, uporabo medijske podobe in novih tehnoloških procesov. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je zaključil študij slikarstva in magistrski študij. Pripravil je več odmevnih samostojnih razstav in sodeloval na številnih skupinskih razstavah. Med drugim je sodeloval na Bienalu Sao Paolo, beneškem bienalu, praškem bienalu, EV+A Limmerick Bienalu, berlinskem Transmedialu, grački Steirischer Herbst, ter razstavljal v Tiranski Nacionalni galeriji, Londonskem Salonu3, Manchesterski Cornerhouse Gallery, Švedski Uppsala Konstmuseum, beograjskem Muzeju sodobne umetnosti, newyorčki Max Protetch Gallery, grškem Muzeju sodobne umetnosti v Tessalonikih, Visual Arts Centru v Richmondu, Urlich Museum of Art, v Whiciti, Muzeju sodobne umetnosti v Bukarešti, Moderni galeriji v Ljubljani. Med leti 2007 in 2010 je svoja umetniška dela podpisoval in se uradno tudi preimenoval v Janeza Janšo. Od leta 2009 je docent slikarstva in risbe na ALUO v Ljubljani.
Produkcija: Aksioma - Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2010
Koprodukcija: Umetnostna galerija Maribor
kustosinja: Breda Kolar Sluga, direktorica
