Umetnostna galerija Maribor, Strossmayerjeva 6

Razstava je posvečena umetnikovi 85. letnici ter mednarodnemu dnevu muzejev.

Oton Polak se je rodil leta 1917 v Mariboru. Študij je pričel na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu (prof. Hegedušič, prof. Mujadžić) in ga po osvoboditvi nadaljeval v Ljubljani. Diplomiral je pri prof. Gojmirju A. Kosu, nato pa obiskoval še dve specialki: slikarsko pri prof. Stupici in grafično pri prof. Jakcu.

Mnogo je razstavljal, tako doma kot v tujini in prejel številne nagrade - leta 1988 Glazerjevo nagrado za življenjsko delo.

Razstava se deli na tri zaključene celote: zgodnje risbe iz štiridesetih let, risbe, ki so nastale koncem šestdesetih let, ko se je slikar zelo intenzivno pričel ukvarjati z risbo in risbe, nastale v zadnjih dveh desetletjih, ko črta že skoraj povsem opušča svojo mimetično vlogo in se spremeni v znak za slikarjev najljubši motiv - mestno veduto.

Polakova risba ne pomeni obrobne spremljevalke njegovega opusa z morda le skicoznim pomenom, temveč je predvsem po njegovi udeležbi na trienalu sodobne jugoslovanske risbe (Sombor, 1966) postala slikarjevo samostojno in enakovredno likovno izrazilo. Začetne risbe iz konca štiridesetih let (svinčnik, kreda, tuš s trsko) imajo predvsem dokumentaren značaj.

Motivi z mariborske tržnice, živinskih sejmov in iz Rovinja odkrivajo risarja, ki se sicer ustavlja ob posameznostih, prevladujoč pomen pa vendarle daje kompozicijski ureditvi celote. Pogosta je sumarično zajeta figura, ki kasneje izgine iz Polakove risbe.

Koncem šestdesetih let pa se Polakova risba spremeni: ne zanima ga več mimetično upodabljanje predmetnosti, temveč ritem linij, s katerimi ustvarja ploskovito preprogo, sestavljeno iz vzorcev arhitekturnih detajlov, če riše mesta ali pa stiliziranih naravnih oblik različnega bilja in žuželk. Tem se pridružijo tudi ladje, Polakov priljubljeni motiv, povezn z njegovimi deškimi sanjarijami, vse pa veže stroga urejenost, ki v črno-belem staccatu razporeja detajle v celoto.

Tokrat smo za razstavo izbrali le podobe mest, resnične ali asociativne, med katerimi prevladuje slikarjev rodni Maribor. Čipkasta mreža linij v katere je Oton Polak v najrazličnejših variantah ujel podobo in duha mesta ob Dravi, sčasoma postaja simbolni znak vsega kvalitetnega, kar je mesto ohranilo in ohranja kljub agresiji kontejnerske arhitekture.