Natalija Šeruga, Bolest in strast sta v isti krožni črti
Razstavni salon Rotovž, Trg Borisa Kraigherja 3, Maribor

Karkoli v življenju naredimo, se v istem trenutku postara, postane nekaj, kar je minilo. In prav minevanje nam daje možnost, da se nam začnejo odpirati nove poti. V staro, znano in varno moramo zarezati in ga razkosati, da lahko iz njega potegnemo ali sestavimo novo podobo. In tisti hip, ko sežemo globoko v rano starega in ko nežno, da bi je ne poškodovali, primemo novo podobo, se združita žalost za starim in sreča ob novem, srečata se bolečina in užitek. Staro pustimo, kakor metulj svojo bubo, in novo podobo spustimo na svobodo. Kakor naznanja Pavel v drugem pismu Korinčanom: Staro je prešlo, glejte, nastalo je novo! (2 Kor 5, 14-15, 17-21)

Vsaka nova slika Natalije Šeruga je nova podoba, do katere je prišla skozi vse prejšnje slike. Začela je v okviru klasičnega slikarstva, z napetim platnom na lesenem podokvirju geometričnih oblik. Slike je sestavljala iz dveh ali treh delov, najpogosteje iz kroga, ki ga razpolovi in med njegovi polovici vrine kvadrat. To spominja na legendo o bitju, ki ga je Bog ločil na moškega in žensko ter vmes vrinil prostor in čas. Od takrat se nenehno iščeta. Natalija svojo zgodbo sestavlja iz drobnih delov: prstnih odtisov, peres, las ... Drobljenje, ornamentiranje slikovne ploskve ji je omogočalo, kakor kasneje šivanje, kontemplacijo. Sledijo Krila. Platno je napela na kovinski podokvir nepravilnih oblik. Geometrična oblika razpolovljenega kroga se je spremenila v organsko obliko, ki daje občutek lahkotnosti in krhkosti, kakor tudi vrinjen kvadrat. Zadnje slike so postale enojne. Meja med polovicama in vrinjenim se je zabrisala. Nepravilna oblika formata in šivi na slikovni ploskvi dajejo vtis, da je bila slika sestavljena iz več delov. Platno še vedno šiva na kovinski podokvir. Šivi postanejo pomemben del slike. Jasno je videti, kaj dela stabilen in napet nosilec slike: šivi, vbodi v platno, bolečina in kontemplacija. Kakor so se dvo- ali tridelne slike zlile v eno, so se tudi drobljeni koščki zlili v večje ploskve. Te zapolni z drobnimi potezami čopiča in z odtenki zemeljskih barv ustvari drhtenje slikanega prostora, v katerem nas draži latentna podoba telesa. Telo obstaja, toda zdi se, kakor da se pri opazovanju slike znajdemo znotraj njega, kjer lahko opazujemo rane, hrepenenja, bolečine, želje in užitke tistega, ki ga nosi.

Natalijine slike ne nastajajo po vrsti risanih ali slikanih skic. Sestavljenje njenih slik največkrat spodbujajo besede pisateljev, pesnikov ali filozofov ter besede iz pogovorov s prijatelji ali z naključnimi (ključnimi?) sopotniki na vlaku. Včasih najde del nove podobe mimogrede, v repu psa, ki ga je srečala v parku, listih bršljana, v čajniku, v peresu ptiča ... Besede in podobe spodbujajo njene notranje procese, ki jih pretopi v sliko, da jih postavi predse in se vidi. In to, kar vidi, znova postane staro, da lahko gradi novo. Svoj izgubljeni ali novi del, ki ga išče, ni več zunaj nje. Zaveda se, da je že v njej. Toda med njima je še vedno razpoka časa in prostora, ki jo bo slikarka šivala na novih slikah. Še vedno bo sestavljala, iskala manjkajoče in ravnovesje, toda vse bolj stabilno, bolj umirjeno in bližje k čistosti.

RAZSTAVE

Samostojne:
Likovni salon Celje, 1999, Celje;
Spomniti se. Loviti sebe. Razstavni salon Tehniških fakultet v Mariboru (v sodelovanju z Umetnostno galerijo Maribor), 2000, Maribor

Skupinske:
Umetniške študije. Cultural Studies. Umetnostna galerija Maribor, Razstavni salon Rotovž, 2000, Maribor
Kompilacija, Umetnostna galerija Maribor, Razstavni salon Rotovž, 2000, Maribor
Razstava slik Likovne kolonije Talum, Miheličeva galerija, 2000, Ptuj
Slika 2000, EQURNA, 2000, Ljubljana
Razstava 2.s, Galerija Miklova hiša, 2000, Ribnica
Razstava slik Likovne kolonije Talum, Miheličeva galerija, 2001, Ptuj
Eye-Try-2, Multimedijski center Kibla, 2002, Maribor
Moška in ženska ročna dela, Mestna galerija Nova Gorica, 2002, Nova Gorica