Imena sodobnega slovenskega slikarstva
Arjan Pregl: Imena sodobnega slovenskega slikarstva
UGM Studio, Trg Leona Štuklja 2, Maribor
otvoritev: petek, 24. april 2015, ob 19.00
"V lanskem letu so v newyorški MoMA prvič po tridesetih letih pripravili mednarodno razstavo slikarstva. Pričakovanja, kaj bo pokazala institucija, ki je kljub globalizaciji še vedno alfa in omega sveta umetnosti in umetniškega trga, so bila velika, rezultat pa predvidljiv. Kljub temu, da je slika tisočkrat mrtva in medij v umetnosti ni več prioriteta, slika ostaja na trgu in v slikarskem studiu. Kopica negativnih in nekaj pozitivnih kritik, vpogled v slikarstvo sodobnosti po izboru muzeja, predvsem pa pomembna vrstica v življenjepisu razstavljenih avtorjev.
V državi Sloveniji so pregledne razstave slikarstva redke. Osrednja ustanova se s sodobno sliko ne ukvarja od leta 2005 in smrti Igorja Zabela. Leta 2008 sva z Nadjo Gnamuš kurirali razstavo Navzdol po zajčji luknji v tedanji galeriji Ganes Pratt in predstavili slikarstvo, ki se povezuje z drugimi mediji, stopa v prostor, ali slikarstvo, kjer slika ostaja le še kot ideja slike. V MGLC sva z Božidarjem Zrinskim leta 2012 pripravila izbor avtorjev, ki v slikarstvu uporabljajo tiskane medije, in nastala je razstava Hočemo biti svobodni, kot so bili očetje. Lansko leto je Andrej Medved v Cankarjevem domu kuriral razstavo Prve generacije po letu Nič od Joni Zakonjšek do Suzane Brborović. Vsak razstavni projekt je poudaril določen pogled, vsega pregleda slikarstva pač ne. Nekateri o takšnem pregledu razmišljajo. Med njimi je Arjan Pregl.
Pregl je slikar srednje generacije, ki je svoja dela večkrat predstavil v večjih galerijah in razstaviščih po Sloveniji, bil umeščen v preglede in izbore, precej razstavljal v tujini, nekaj časa tam tudi živel, v ljubljanskem časopisu Dnevnik pa zadnje čase vse raje prebiramo njegove kolumne.
Projekt Imena sodobnega slovenskega slikarstva je postal odprti atelje, še preden so se ga 'domislili' na letošnjem razpisu ministrstva za kulturo. Lansko leto se žal še ni prilagajal kriterijem, zato se premierno predstavlja v letu 2015. In to kar dvakrat. Najprej, kot je bilo načrtovano, pri umetniku doma. Potem še institucionalno, v UGM Studiu.
Lansko leto je umetnik sestavil spisek slovenskih kustosov in jim razposlal vprašanje: »Če bi delali pregledno razstavo sodobnega slovenskega slikarstva, koga bi uvrstili v izbor?« Prejel je 18 odgovorov. Nekateri niso želeli odgovarjati, tisti, ki so, pa so našteli 121 slikark in slikarjev. Na seznam izbranih avtorjev so se uvrstili tisti, ki so dobili več kot 4 glasove. Največje število skupnih glasov je bilo 11. Pregl je z matematično enačbo določil 20 najpogostejših imen s spiskov in vsakega odslikal kot skulpturo, ki stoji na galerijskem postamentu.
Med izbranci matematike in osebnih preferenc, podprtih s strokovnim vedenjem, je 5 slikark in 15 slikarjev. Vsi še živijo, nekateri so pravkar zaključili akademijo, nekateri so svoje opuse razvijali še v modernizmu. Matematični presek 18 strokovnjakov se zdi prepričljiv. Kljub temu, da obstaja še nekaj skrbnikov umetnosti, ki se klicu niso odzvali, in so le redki med osemnajsterico specialisti prav za sliko in slikarstvo, se zdi izbor kakovosten. Matematika strokovnih mnenj po spisku sodeč ne deluje nič slabše kot kurirani izbori. Imena sodobnega slovenskega slikarstva so na prvi pogled videti kot podobne 'nacionalne' predstavitve – ena izmed njih je npr. velika kurirana razstava Aleksandra Bassina Magija umetnosti. Toda v resnici so Imena sodobnega slovenskega slikarstva avtorska razstava, ki skuša ob odsotnem delu stroke in ustanov ter ob netransparentnosti, iz katere se vzpostavi kanon, ugotoviti več o njegovem nastanku. Pregl namenoma ni ničesar postavil na pravo mesto: nenavadni so način izbora, razstavišče, pokroviteljstvo nad razstavo in ne nazadnje upodobitev imen namesto slik imenovanih avtorjev.
Nacionalni ključ še definira slovensko umetnost – sicer vse manj zaradi skupnega jezika in kulture ter vse bolj zaradi skupnosti, ki jo družijo slabi pogoji dela. Pregl slika imena tistih, za katere menimo, da so vrh slovenskega slikarstva danes. Da so njihove slike takšne, da bi jih lahko prodajali v Chelseaju, razstavili v Benetkah, ali ponudili v Baslu. So nekakšna reprezentanca, ki je selektorji in trenerji ob pomanjkanju sredstev ne zmoremo spraviti na najboljše mednarodne tekme. Zaradi tega Čerče ne prodaja v Chelseaju in Šuštar ne v Baslu, in zaradi tega se slovenski avtorji navadno niso umeščali v kuratorske preglede na Bienalu, čeprav so mnogi med njimi prilezli do predstavitve v nacionalnem paviljonu.
O delih slikarjev, ki bodo verjetno tvorila kanon slovenske umetnosti zgodnjega 21. stoletja, na Preglovi razstavi ne izvemo ničesar. Ostajajo le imena. Pred nami so podobe klasičnega rjavega parketa in belih sten, belih galerijskih podstavkov in na njih značilnih preglovskih črk/kubusov, ki jih je slikar formalno razvil ob svojem delu na ilustraciji v zadnjih letih. Imena slikarjev so na njegovih slikah prazni slikarski znaki, forme, ki določajo obliko naslikanih skulptur. Ostajajo doma, v družinskem krogu, in vanj spustijo svet – novinarje, kritike, ljubitelje umetnosti in celo lokalce, ki so videli letak za razstavo v blokovski veži. Njih še najraje. Pregl lahko iz bližine opazuje, kako domačnost dodaja ali odvzema 'težo' dogodku in kako se odpirajo nove možnosti za komunikacijo, ki jo znajo galeristi, kuratorji in organizatorji razstav tako redko uspešno vzpostaviti.
Z razstavo Pregl glasno zastavi v srž zgoščeno vprašanje, ki si ga zastavlja vsak umetnik, a nanj skorajda ni prepričljivega odgovora. Zanima ga, kaj je slika, kaj je kakovostna slika sodobnosti in kdo so tisti, ki jo ustvarjajo. Zanima ga nacionalni okvir in njegova relevantnost ter predvsem, kaj si o vsem tem misli stroka. Na vprašanje mu odgovarjajo Aleksander Bassin, Miha Colner, Petja Grafenauer, Ida Hiršenfelder, Pavla Jarc, Andrej Medved, Saša Nabergoj, Vasja Nagy, Sarival Sosić, Barbara Sterle Vurnik, Maja Škerbot, Simona Vidmar, Milena Zlatar in še dva kustosa, ki ne želita biti imenovana. Nekateri se na vprašanje niso odzvali, Zdenka Badovinac, Miklavž Komelj, Urša Jurman in Beti Žerovc pa so se odločili, da ne bodo sodelovali, a so avtorju vendarle odgovorili in utemeljili svojo odločitev.
Umetnost ni tekmovanje. Toda vsak izbor povzroči, da se vzpostavi ločnica med zunaj in znotraj, med vključenimi in izključenimi. Način, kako se ta ločnica vzpostavlja, ohranja in vztraja, kako se premika in kam sili, je – in na to nas opomni Preglov projekt – pravzaprav veliko bolj zanimiv od tega, kdo je ostal na tej ali oni strani." (Petja Grafenauer)
Arjan Pregl (r. 1973; Ljubljana) je leta 1998 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pod mentorstvom prof. M. Krašovec in B. Gorenca. Leta 2001 je na isti akademiji zaključil magistrski študij slikarstva pod mentorstvom prof. B. Gorenca. Zadnji semester magistrskega študija slikarstva je obiskoval na IUP (Indiana University of Pennsylvania) v ZDA. Nato je vpisal še magistrski študij grafike in ga pod mentorstvom prof. L. Logarja končal leta 2004. Ukvarja se s slikarstvom, grafiko, ilustracijo in oblikovanjem. Za svoje delo je prejel različne nagrade. Živi in dela v Ljubljani.
VLJUDNO VABLJENI!
Projekt so podprli:
