Razstavišče Rotovž, Rotovški trg 1, Maribor

Likovna ustvarjalnost mariborskega slikarja Branka Koreza je močno zakoreninjena še v obdobju pred akademijo, ko je želja po spontani  izpovedi s pomočjo gestualne ekspresije prevladovala nad potrebo po podrejanju formalnim zakonitostim likovnega izražanja. Zanimivo je, da postaja v najnovejšem ustvarjalnem obdobju pri avtorju vse bolj prisotno hotenje po ponovni uveljavitvi spontanejšega, od morebitnih klišejev osvobojenega osebnega izraza, torej nekakšno vračanje nazaj k lastni, predakademijski prvinskosti.

Navkljub izrazno raznovrstnim likovnim delom, ki včasih celo učinkujejo, kot bi nastajala izpod rok različnih avtorjev, lahko definiramo določene stalnice, ki opredeljujejo Korezov osebni, paralelno abstraktni in figuralni likovni jezik kot odraz njegove ambivalentne likovne osebnosti. Med najopaznejše stalnice sodi brez dvoma neprestano soočanje nasprotij, tako na likovnem kot na vsebinsko izpovednem nivoju, a hkrati tudi prizadevanja po njihovem medsebojnem usklajevanju. Avtor torej dopušča sobivanje in součinkovanje nasprotij, četudi na račun slogovno izrazne homogenosti.

Likovno tako kontrastirajo: črta (kontura ali risba) s plastično (tonsko ali barvno) modelirano ploskvijo, bogat kolorizem z mono- ali bikromatizmom, pestre barve z nepestrimi, spontana gestualnost z geometrijsko pravolinijskostjo, prave linije s krivuljami, oglate oblike z oblimi (napr. vogal proti polkrogu),  premica z diagonalo,  kompozicijska dinamika s statiko (akcija proti omrežju), simetrija z asimetrijo, kompozicijska konstrukcija z dekonstrukcijo ali celo (avto)destrukcijo, kar pa  že označuje prehod v vsebinsko izpovedno področje. Tukaj so osnovne dileme predvsem: iskanje somerja med kaosom in redom; razkol med osmislitvijo in obupom; kje zastaviti mejo med čustvenim in razumskim ustvarjanjem; v kolikšni meri ima zavest pravico gospodariti nad podzavestjo; kdaj nadaljevati ali kdaj končati dejstvovanje in slednjič, še vedno aktualna problematika zoperstavljanja abstraktnega proti mimetičnemu oz. figuralnemu. Korez daje namreč enak pomen spontano gestualnemu zapisu in trikotniku, kot ga daje človeški figuri ali drugim mimetičnim oblikam. Kljub temu pa ostaja dejstvo, da omogoča prisotnost človeške figure izražanje popolnoma drugačnih občutij in sporočil, kot jih omogočajo abstraktni likovni jeziki, česar se avtor zaveda, saj je prav to tudi osnovni razlog njegove ambivalence.

Posledice umetnikovega zavestnega razpetja med abstraktnimi in figuralnimi likovnimi jeziki je čutiti v značilni heterogenosti celotnega opusa, v tem smislu pa je zasnovana tudi pričujoča razstava, kot pregled vseh faz poakademijskega razvoja.

Znotraj soočanja nasprotij lahko ugotovimo tudi pogosteje prisotne stalnice v Korezovem obravnavanju likovnih elementov in njihovih medsebojnih razmerij. Osnove avtorjevega abstraktnega izraza je treba iskati že v njegovi zgodnji figuraliki, točneje v risarskih študijah malega akta iz obdobja akademije, ko je razvil svojo značilno risbo (predvsem z ogljem) in temeljne kompozicijske principe. Črto je sprva seveda uporabljal le za izrisovanje kontur ploskev, vendar jo je že nekje sredi študja pričel uporabljati tudi za upodabljanje kompozicijsko prostorskih, pravolinijskih silnic zunaj zaključene figuralne oblike, ki jo je po lastnih besedah »...vedno organiziral izhajajoč iz križa«. Zdi se, da so omenjene silnice izšle iz poznoakademijske Korezove faze členjenja človeškega telesa po posameznih anatomskih topografskih enotah, posredujoč kot celota geometrizirajoče učinkovanje z ekspresivnim vtisom žarčenja (slednjega bo kasneje posredoval tudi s samostojno uporabo barv). Takšno geometrijsko členjenje je nujno vodilo k razvoju pravilnega kompozicijskega rastra na eni in de-konstruktivnega omrežja na drugi strani, ki se preneseta tudi v abstraktno produkcijo. Vendar, zaradi izrazitega globinskega učinkovanja in naraščajoče kompleksnosti kompozicijskega križa, vse bolj postaja osnovno izhodišče organiziranosti likovnih objektov prostorski vozel, točneje njegova dvodimenzionalna projekcija.

Zlagoma se na slikovni površini pričnejo pojavljati tudi nekateri samostojni evklidski liki (kvadrat, trikotnik, krog), ki jih v delu z nazivom 15011901, vertikalno komponira v smislu reinterpretacije Maljevičevega črnega križa na beli podlagi med belim in črnim kvadratom (Ars Sacra, jesen 1994), ter ortogonalno omrežje, kot ga lahko zasledimo pri Sol Lewittu v kiparski obliki. Kasneje uvede tudi spiralne in ovalne like, ves čas pa kontrastira poljubne zaprte in odprte oblike. Vse bolj narašča tudi pomen ekspresivno dinamičnega, neenakomernega ritmiziranja, tako v smislu preudarjenih ortogonalnih rastrskih kompozicij ali dekonstruktivnega omrežja kot tudi gestualne spontanosti, o katere učinku je Korez zapisal: »...posledica je aktivna dinamična linija in hitrost, zabeležena v krču poteze«.

Nadaljnja skupna značilnost Korezovega opusa je upodabljanje likovnih in simboličnih dimenzij prostora, čigar iluzijo posreduje  s pomočjo kompozicijske diagonale in križa (npr. Sence), prostorskega vozla, globinskega omrežja in silnic, reliefnega impasta, slojevitega kolažiranja, uporabe nosilcev sestavljenih iz raznovrstnih materialov na različnih ravninah (les ali vezana plošča, kovina, platno) ter uvajanje slike-objekta na dvojnih nosilcih, kot daljni odmev Kotnika ter, po avtorjevih besedah, tudi Kapoorja (napr. Šamanova Maska). Oblika nosilca je pogosto asimetrična in večplastna, učinkujoč kot reliefni objekt ali asamblaž. Psihološka simbolika zavozlanosti prostora in utesnjenosti kompozicijskega omrežja je pogosto povezana s simboliko skrajno počasno minevajočega časa, še posebej, kadar je prisotna figura, pomen prostora pa je poudarjen tudi z relativno velikimi dimenzijami nosilcev, tja do 200 x 300 cm. 

Korez ugotavlja, da se je obsežnosti pomenskih dimenzij barve zavedel šele kasneje na akademiji, kar ga je usmerilo v intenzivnejše raziskovanje ne le medobjektnih marveč tudi medbarvnih kompozicijskih razmerij. Večino  figuralnih in abstraktnih risarskih študij je izvedel v oglju na toniranem papirju, kar je morda vzrok, da se je že zgodaj (delno) usmeril v oljno slikarstvo nekromatskih odtenkov, kot so črna in bela s sivinami ter temni zemeljski odtenki rjave, pogosto pa tudi neslikarski materiali, kot so pesek, bitumen, vosek, smola, les, kovine ipd. Najradikalneje v smislu slikarstva barvnih ploskev je nastopil s popolnoma črnimi platni s skrajno subtilno, komaj opazno rastersko strukturo ritmizirano razvrščenih geometrijskih likov (repr. št. 1), ki se jim kasneje lahko priključijo tudi posamične temnorjave ploskve iste svetlobne vrednosti. Naslednja je Korezova bikoloristična faza, ki sega že skoraj v op-artovske sfere. Tukaj ohrani črno konturo z ortogonalnim ali diagonalnim omrežjem na modri podlagi s svetlobno razgibanimi in tonsko modeliranimi ploskvami, kamor lahko vključuje tudi večje kvadratne ali trikotne like (na primer slika 3081208, rep.št. 2). Pojavi se temno-svetlo kontrastiranje, ki je v črnih slikah popolnoma odsotno. Črnim in modrim slikam kmalu sledijo še rdeče, vsem pa je skupno specifično žarjenje, ki je posledica barvnega in strukturnega učinkovanja. 

Pri Korezovi figuraliki oz. mimetičnih upodobitvah, ki jih tokrat razstavlja popolnoma ločeno od sublimnih abstrakcij,  se je vsekakor treba dotakniti problematike  »bernikovske« risbe, ki je avtorju pogosto v očitek. Brez dvoma je Bernikov vpliv na akademiji eden važnejših faktorjev Korezovega kasnejšega likovnega razvoja, vendar pa dejansko segajo formalni vplivi še dosti dlje (Tapies) in so raznovrstnejši (Rothko), četudi v značilno osebni interpretaciji, onkraj posnemanja.  Še posebej velja to za likovno tematiko in motiviko v ožjem pomenu, kjer Korez zmeraj izhaja iz lastnih življenjskih izkušenj in duševnih stisk, ki jih katarzično upodablja skozi vsa obdobja likovne ustvarjalnosti, tako v figuraliki kot abstrakciji ali v čedalje pogostejših kombinacijah (repr. št. 5). Vseprisotna je tako motivika človeka, ki se v agoniji davi z lastno popkovnico (spirala), ali pa je ujet za rešetkami (omrežje) in nenazadnje ženski akt, ležeč na hrbtu, z močno razprtima in v kolenih skrčenima nogama. Slednja kompozicija obstaja v različnih variantah, bodisi kot ženska pred spolnim odnosom bodisi tik po porodu (z odprto, krvavečo nožnico in novorojencem med nogama) ali pa celo pri samomoru. Ob rojstvu sina je nastala tudi izjemna slika matere s kristomorfnim otrokom, iz katerega izhajajo žarki. Medtem, ko je prepoznavna ženska oblika praviloma organsko zaobljena, pa je moška oblika značilno geometrijsko stilizirana in skoraj skeletno učinkujoča z ekspresivno podaljšanimi udi. Morda je prav tukaj asociacija na Bernika najmočnejša. Toda Korez ostaja samosvoj tudi pri formalno popolnoma drugačnih ciklih, kot so rustikalno duhovite,  psevdokubistične parafraze Picassa ali pa manjši ciklus baselitzovskih, na glavo obrnjenih človeških figur, ki samomorilsko drvijo v  brezno. To je bilo še najbolj razvidno na dveh ogromnih (sedaj žal uničenih) banderah, ki so jih pomladi leta 1996, skupaj z deli še štirih avtorjev, v okviru  Festivala vode in vetra, razobesili čez stari dravski most v Mariboru. Sugestivna sta tudi formalno in tehnično popolnoma nasprotujoča si avtoportreta, sicer pa imajo vse moške figure nekaj avtorjevih značilnosti.

K mimetičnim upodobitvam sodijo tudi Korezova zgodnejša tihožitja zelo subtilnega, skoraj matissovskega kolorita. Ob tem je nekoč zapisal: »Občutek sem imel, da posoda na mizi, ki je v centru mojega pogleda, nekako vsrkava vse predmete v okolici. Zato sem začel oblike deformirati ter z njihovo postavitvijo v format in s pomočjo barve izraziti občutek koncentričnosti«. Koncentričnost lahko zasledimo tudi v številnih abstraktnih delih, še posebej izrazito v op-artovskem eksperimentu iz leta 1996, ki z menjavo ovalnih in krožnih barvnih trakov učinkuje trepetajoče in vsrkajoče hkrati.

Tematsko motivski seznam bi bil nepopoln brez omembe krajine, ki jo Korez obravnava tako mimetično kot abstraktno, v smislu soočanja struktur neba in zemlje, hkrati v likovnem in simboličnem pomenu. Tukaj je značilna simbolika gore Č trikotnika, ki s svojo predirajočo konico oz. vrhom penetrira skozi zemeljske (podzavestne in zavestne) plasti v nebesno (duhovno) sfero in se včasih pojavlja tudi kot nimb z odprtimi asociacijami na krščansko trojstvo, hkrati pa je odraz Korezovega kljubovanja težkim življenjskim preizkušnjam. Želja po likovnem ustvarjanju je v neprijaznih okoliščinah pravzaprav edina avtorjeva motivacija, kar je nekoč izrazil z mislijo: »Slika  asociira na tisti fascinantni trenutek vdora prvega jutranjega žarka, ki s sunkovito hitrostjo razblini mračno vzdušje meglic in temo noči ter prinese optimizem in novo upanje, skratka življenje«.

Kompleksna predstavitev likovnih del Branka Koreza v obeh Razstavnih Salonih Rotovž in v Galeriji Hest v Mariboru ima za avtorja globlji pomen, saj gre za trenutek intimne refleksije, soočenja z minulo likovno ustvarjalnostjo in življenjskimi dogodki, ki so se z njo usodno prepletali. Nekakšna obratnica torej, ki napoveduje novo in predvsem drugačno ustvarjalno obdobje.

Opomba:

Številke namesto imen likovnih del označujejo datum pričetka in zaključka izvedbe. Numeracija je v skladu z avtorjevim doživljanjem rojstva, življenja in smrti likovnega dela.

Branko Korez
je rojen v Mariboru leta 1965. Absolvira na oddelku za slikarstvo Akademije za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Janezu Berniku. Ima status samostojnega ustvarjalca na področju kulture. Vodil je pripravljalne tečaje za sprejemne izpite na likovne akademije in sorodne fakultete. Ukvarja se z restavratorstvom, deloval pa je tudi kot vodja galerije Media Nox Mladinskega kulturnega centra v Mariboru. Njegova likovna dela hranijo v zasebnih (med drugimi galerija Žula) in javnih zbirkah (Umetnostna galerija Maribor).Naslov: Goriška 22, 2000 Maribor, tel.: 041- 837- 314

Važnejše razstave:

1990 Galerija Krško
1993 Kulturni center Ivan Napotnik, Velenje
        Ars Sacra, Maribor
1994 Kulturni center Ivan Napotnik, Velenje
1995 PRIMA VISTA, Umetnostna galerija Maribor
         Grands et jeunes d'aujourd'hui, Paris
         Galerija Murska Sobota
1996 Festival vode in vetra, Maribor
2001 Umetnostna galerija Maribor - Razstavna salona Rotovž in Galerija Hest

Likovne kolonije:

Večkratna udeležba na Slikarskih srečanjih Semič (Bela Krajina).

Nagrade:

2. nagrada na 4. slikarski koloniji Velenje za absolvente in študente specialističnega študija ALU v Ljubljani.

Razstavo so omogočili: Mestna občina Maribor, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in sponzorji - Galerija Hest, Tekstilna tovarna Prebold, Art, Toti Rotovž