Razstavni salon Rotovž, Trg Borisa Kraigherja 3, Maribor

 

Na razstavi, največji dosedanji samostojni avtoričini predstavitvi, bo na ogled več kot šestdeset del iz ciklusa Drobtine po rjuhi, ki so nastajala v obdobju 1998-1999, ter štirje barvni mozaiki, njihovo barvno nadaljevanje v letih 1999-2000: Second kiss.

 

O diplomskem delu, ciklusu fotografij zvezanih v knjigo profesor na FAMU v Pragi Štepan Grygar:

Mnogo je fotografov, ki se izražajo s formo dnevnika. Le nekaterim od njih pa se posreči ustvariti delo, ki presega običajno avtobiografsko izpoved. Zdi se, da so prav fotografije Aleksandre Vajd tak posrečen primer. Vizualna občutljivost avtorice je očtna. Fotografije nihajo med realnostjo in fikcijo, njihovo avtentičnost kot da nenehno moti nekakšen romantiziran pogled. Subjektivnost in iracionalnost se srečujeta z realnostjo mehaničnega zapisa fotografskega aparata. Rezultat, pogosto naključen, pogosto intuitiven, je podvržen natančnemu izboru. Prav ta izbor in temu sledeča ureditev fotografij daje knjigi čustveno vsebino.

 

O ciklusu Second kiss profesor na FAMU v Pragi: Robert Silverio

Potencialni vpliv, ki ga ima "Drugi poljub" Aleksandre Vajd, temelji na načelu kontrapunktiranja. Reducirane barve prijetno in nežno pomirjajo gledalca, a ko se človek uglasi s to prefinjeno sladko vizualno melodijo, doživi pretresljiv udar močnega barvnega bliska ali kompozicijsko disharmonijo. Zaradi teh zločestih napadov ostajamo pozorni, intenzivno nas pritegnejo v subjektivno fragmentarno pripoved.

Besedo "subjektivno" lahko uporabljamo na dva načina. Prvič, fotografinja nam pripoveduje zgodbo s pridihom intimnosti, ponujene z vizualnimi sredstvi, kot so bližnji plani (s take bližine lahko vidimo le obraze tistih, s katerimi smo intimni) ali zamegljene in nepopolne slike (nepopolnost je vselej zasebna; javnosti se kaže le popolnost).

Drugi način uporabe besede "subjektivno" se nanaša na interpretacijo zgodbe Aleksandre Vajd. Različni gledalci jo lahko vizualno berejo na razne načine. Ni ene podobe, ki pove zgodbo v celoti, temveč mnogo podob, ki jo lahko sestavijo. Več ko je podob, več povezav med njimi lahko odkrijemo. Umetnica torej ponuja občinstvu plemeniti dar svobode. Dana nam je svoboda interpretacije, kar konec koncev pomeni svobodo igranja (z resničnostjo ali igranja kar tako).