Kljub vsemu seksi
Kljub vsemu seksi
UGM Studio, Trg Leona Štuklja 2
12. julij – 21. september 2019
pogovor z umetniki: petek, 12. julij 2019, 18.00
otvoritev: petek, 12. julij 2019, 19.00
umetniki: Dan Adlešič, Zuzanna Czebatul, Jure Kastelic, Botond Keresztesi, Andrej Škufca
kurator: Jure Kirbiš
Kljub vsemu seksi se ukvarja z vprašanjem o vlogi umetnosti v svetu, ki je v plamenih. V odgovor na vprašanje o tem, ali je njegova interpretacija Witkiewiczovega besedila Ponorela lokomotiva (1923) metafora norega sveta, v katerem drvimo, je gledališki režiser Jernej Lorenci povedal: »Ja, ampak hkrati pa je v tej norosti lahko človek malo seksi. In je lahko živ. In je lahko ustvarjalno nor. In je lahko razprt in je lahko ljubeč in je lahko poln neke domišljije. Tako da to drvenje sploh ni problematično, problematičen je odnos do drvenja. Vsesplošna paranoja rojeva še več paranoje, panika rojeva paniko. Malo enega esprija, malo ene lenobe, malo enega dolgčasa, predvsem pa malo humorja in erotike! In ta drveči vlak ni več tako drveči vlak, tudi če drvi. Ali bomo pocrkali dvajset let preden bomo zares pocrkali, ali pa bomo pocrkali vsaj z možnostjo nekega nasmeha na facah. In da bomo še zmeraj malo seksi. Mislim, da je to lokomotiva, četudi se na koncu izteče, da je še ena izmed nesreč.« V šestih letih, kar je preteklo od izreka tega slastnega citata, se je kurator razstave naučil, da je mogoče v njem izraženi sentiment umestiti v teoretski okvir akceleracionizma. Akceleracionizem, družbena in politična teorija, predpostavlja, da uničujočih procesov kapitalizma ni mogoče zajeziti ali obrniti, temveč jih je potrebno poglobiti, okrepiti in pospešiti, kar bo pripeljalo do samouničenja sistema. Rečeno preprosteje, pustimo lokomotivi, da iztiri, raje prej kot kasneje, saj bomo tako lahko hitreje pričeli z reševanjem posledic. Do takrat pa ne obupavat.
Od umetnikov in umetnic pogosto pričakujemo, da bodo skozi svoje delo razlagali svet, da bodo ponudili svojevrsten vpogled, da nas bodo napolnili z optimizmom. Umetniki in umetnice so, danes, najbrž bolj kot kadarkoli prej, poklicani, da delujejo družbeno odgovorno, da zavzemajo kritično pozicijo, da se borijo za pravičnost. Nekateri umetniki pa se tej vlogi upirajo. Namesto, da bi počeli, kar je prav, počno, kar se jim zdi dobro. Kar jim je všeč. Kar se jim zdi seksi. V tem lahko prepoznamo stopnjo cinizma, ki je pogosto pripisana določeni generaciji. Vendar pa lahko v tem prepoznamo tudi preživetveni vzgib. V knjigi Kako umreti v antropocenem: Razmišljanja o koncu civilizacije ameriški akademik Roy Scranton predpostavi, da smo prestopili točko, kjer bi lahko še zaustavili samouničenje naše civilizacije. Filozofijo in posledično umetnost, kot eno vrsto znanja, vidi kot obliko soočanja z lastno smrtnostjo, le da se v sedanjosti ta sooča ne le z uničenjem zgolj sebe, marveč našega obstoja v celoti. Lahko bi rekli, da je sodobna umetnost, v vseh svojih oblikah, način žalovanja za našo neizogibno pogubo. Mladi umetniki in umetnice, soočeni s koncem sveta, tako ne morejo več ustvarjati umetniških del, ki bi spremenila svet, ampak ustvarjajo dela, ki bi, vsaj njim, osmislila svet, ki je pri koncu.
Post-internetni okvir, ki v umetnosti obravnava sled digitalnih in informacijskih tehnologij, ne pa nujno tudi samega umetniškega medija, je gotovo en izmed ključnih vplivov, skupen vsem umetnikom in umetnici na razstavi. A zgodnje navdušenje nad dostopnostjo informacij, demokratizacijo znanja in vzajemno globalno izmenjavo, ki jo omogoča svetovni splet, so zamenjali izguba zasebnosti, neprestani nadzor, podatkovno rudarjenje in trgovanje ter politično mikrotargetiranje. Umetniška dela so dekadentna, bleščava, krepostna v svoji materialnosti, kot bi se hotela izogniti digitalizaciji, pretvorbi v piksle, kot bi želela zadržati svoj seksi tudi zatem, ko bo elektrika enkrat izklopljena. V tem je njihov umetniški upor. Ime razstave se sklicuje na knjigo Kljub vsemu odpor (1968) Mariborčanke Milice Ostrovška, ki popisuje odporniško gibanje v Mariboru med II. svetovno vojno. Kurator razstave v primerjalni metodi predlaga, da je bilo nekoč, na lokalni ravni, skupnega sovražnika lahko prepoznati, izziv ga je bilo le premagati. V nekem drugem času, na globalni ravni, ko so informacije razpršene in prilagojene vsakemu posamezniku posebej, pa za sovražnika že v prvi vrsti ni strahu, da bi ga sploh prepoznali. Kljub vsemu seksi povezuje 5 umetnikov, ki se, ne glede na vse, vsemu navkljub, z našim neizbežnim pogubljenjem soočajo ognjevito, smelo in vsaj malo seksi.
Več o posameznih umetnikih tukaj.
