Preskoči na vsebino

Simona Šuc / prostranost barvnega pogleda
UGM Studio, Trg Leona Štuklja 2
7. junij - 6. julij 2019
otvoritev razstave: petek, 7. junij 2019, 19.00
pogovor z umetnico 
petek, 7. junij 2019, 18.00

kustosinja razstave: Andreja Borin

Slikarstvo Simone Šuc želi biti celovito. Napaja se iz globokega stika z lastno bitjo. Napaja se iz zavestne drže opazovalke, ki v prebranem in doživetem razbira sozvenenja s sabo. Napaja se iz slikarskega procesa, izrisovanja krožnih oblik, porajanja ritmov in tekstur na platnu. Napaja se iz odmevov, ki jih slikarka preko osebne izkušnje prepoznava v zunanjem svetu. Napaja se iz neubesedljive prisotnosti, ki jo slikarka subtilno zaznava za materialnim videzom sveta. Napaja se iz zvokov, besed, glasbe, gibov, naravnih ritmov … Ali je sploh kaj (resnično pomembnega), kar ne sodeluje pri tem slikarskem procesu? Mislim, da ne. Vse, kar je trenutno v slikarkinem fizičnem, čustvenem, duhovnem in miselnem dosegu, najde svoj odmev v sliki, skicirki ali besedi.

»Kakor zgoraj, tako spodaj, kakor znotraj, tako zunaj, kakor v vesolju, tako v duši«, so besede, pripisane piscu, filozofu in mističnemu učitelju Hermesu Trismegistu, ki naj bi živel v 2. stol. pr. n. št. Pripisana so mu številna besedila o božanskem, kozmosu, umu in naravi, ki izpričujejo izjemno celovit pogled na svet. Je domnevni avtor vplivnega dela Corpus Hermeticum, ki se je izgubilo v latinskih spisih in preživelo v bizantinskih knjižnicah ter preko prevajanja renesančnih avtorjev vplivalo na razmah renesanse. Hermetizem, kot se to učenje imenuje, je del gnostične tradicije, ki je z višjim želela vzpostaviti stik brez posredovanja religioznih posrednikov. Učenja hermetizma so tudi: »Nič ni stalno, vse vibrira, vse se premika« ali »vse ima svoj nasprotni pol« ali »vse, kar je, je um« ali »vse ima svoj moški in ženski princip«. Hermesu Trismegistu je pripisan tudi stavek: »Bog je krog, katerega središče je povsod in obod nikjer.« Zanimivo je, kako v določenih delih to davno učenje sozvanja s slikarstvom Simone Šuc.

Drugi primer sozvanjanja bi lahko bilo recimo slikarstvo Aboriginov. To je dokaz, da je človeška narava oziroma bit v svoji osnovi brezčasna in univerzalna, seveda pod pogojem, da je svobodna, brez religioznih in drugih omejujočih družbenih okvirjev. Človeški duh lahko seže prav do presežnega, do vrat božanskega. Potrebno pa je poudariti, da je prevod te izkušnje povsem oseben in ga ne moremo zaobjeti in pojasniti s primerjavami.

Simona Šuc v svoji skicirki denimo zapiše: »Delati popoln krog, pomeni iskati popolnost, zatekati se k iluziji«. V stavku je čutiti gib in zavedanje slikarkine roke, pa tudi ozaveščanje, da v ustvarjanju obstaja le približevanje k popolnosti. Zavedanje, da krog izpod njenih rok ni popoln, je ne odvrne od njene izbrane oblike, dovolj je, da spozna, da je tako. V bistvu je popoln v svoji nepopolnosti. Popoln za svoj namen. Predstavlja osnovni gradnik njenih slikarskih vizij in ji omogoča nešteto različic in izpeljav, nešteto miselnih pokrajin, nešteto barvnih vpogledov v prostranost barv, kot je poimenovala svojo aktualno razstavo.

Razstavljene slike imajo čudovita, poetična in mistična imena: prostranost barvnih gladin, cvet barve, mavrica rastja, kristalna jasnost tkanine resnic ali zvok vode v snežnih globinah. So nekakšni koani (zenbudistični izrekI velike zgoščenosti, namenjene prebujenju, na primer: plosk ene roke) oziroma duhovni smerokazi gledalčevi domišljiji, vendar ne več kot to. Razpirajo naravo slike, a je ne omejujejo. Slikarka naslove del zapisuje z malo začetnico in s tem sporoča, da so vsi elementi, zaobjeti v naslovu, enakovredni. Gledalci so vabljeni, da občutijo, se prepustijo, odkrivajo, vibrirajo, vabljeni, da pustijo prosto pot svojemu igrivemu otroku, vabljeni, da občutijo vzgibe, ki jih ne poznajo, da izumijo svoj lasten čaroben, mističen naslov za sliko, za katero čutijo, da vibrira z njimi.

Bogate slikarske vizije Simone Šuc presegajo domet poznanega prostora in časa. Z njimi za hip prestopimo vrata snovnega in se prepustimo neznanim, a neskončno polnim, barvitim in živim pokrajinam, v katerih vsak posamezen del sodeluje v harmoniji celote, celota pa odmeva v vsakem, tudi najmanjšem delu.

Simona Šuc (r. 1972) je leta 2000 diplomirala pri prof. Gustavu Gnamušu in Jožefu Muhoviču na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Organizirala je likovno-teoretska srečanja na Gaju nad Mariborom, kjer so se predstavili slovenski umetniki mlajše generacije (2001–2003), in soustanovila društvo TU, s katerim je izvedla več prostorskih intervencij v Mariboru (2004–2005). Sodelovala je pri restavriranju spomenikov sakralne dediščine v severovzhodni Sloveniji. Udeležuje se likovnih kolonij, umetniških simpozijev in taborov ter redno razstavlja doma in v tujini. Živi in ustvarja v Mariboru.