Samuel Grajfoner je tokratno (že drugo) samostojno predstavitev v Razstavnem salonu Rotovž zasnoval v skladu z najnovejšimi tendencami kot prostorsko instalacijo, vendar s poudarkom na grafičnem listu kot osnovni in nezamenljivi prezentacijski obliki grafične produkcije. Delno navezujoč na minulo razstavo v Varaždinu je svojo nekonvencionalno postavitev razdelil v dva med seboj sicer heterogena, vendar dopolnjujoča se jukstaponirana sklopa, pri čemer je poleg umetniškega sporočila v določenem oziru izpostavil tudi didaktično vsebino.

Neredko se ustvarjalcem utrnejo nove zamisli ob povsem naključnih dogodkih, ki spodbudijo njihovo domišljijo tako, da lažje preusmerijo ustaljeni miselni tok in se odprejo drugačnim perspektivam. Grajfoner je med stikanjem v enem izmed neštetih antikvariatov škotskega mesta Edinborough odkril par portretnih grafik manjšega knjižnega formata anonimnega avtorja iz prve polovice 19. stoletja, ki predstavljata lady Grisel Baillie in kardinala Beatona ter ju nemudoma odkupil. Šele ob prenosu negativa na matrico večjega formata (z uporabo posebnega tehničnega postopka) so se v celoti razkrili detajli natančne grafične obdelave, hkrati pa postane razviden tudi sam oblikotvorni proces, med katerim je anonimni grafik s pomočjo osnovnih geometrijskih likov sestavil klasično kompozicijo doprsnega portreta, dodelujoč strukturo posameznih partij matrične površine. Grajfoner je prav ob analizi primarnih oblik in strukture zaslutil skupno likovno izhodišče in se prvič v svojem opusu odločil za uporabo "najdenih podob" kot sestavine lastne grafične produkcije, hoteč z njuno povečavo in multiplikacijo (mejoč že na minimalizem) opozoriti na pomen grafičnega detajla v okviru celovitega tehnološkega postopka, hkrati pa izpostaviti sorodnost med oblikami upodobljencev in lastnimi oblikami. Zamisel udejani v okviru prvega sklopa razstave s pomočjo enakomerne razporeditve grafičnih listov po razčlenjenih stenah razstavišča v smislu friza, tako da vsakemu portretirancu atribuira izbrani grafiki lastne produkcije in ju skoraj neopazno uvrsti v kompozicijo. Zato se zdi, kot da umetnik po eni strani skuša zakriti svojo prisotnost v smislu avtorske distance, po drugi pa nas neprestano opazuje skozi pomnožene kardinalove in ladyne oči.

Drugi sklop predstavitve ni nič manj neobičajen, saj Grajfoner proti pričakovanju radikalno omeji razstavni prostor na zgornjo etažo salona, tako da prekrije in zapre stopnišče z montažnim kubusom, čigar stene uporabi kot panoje. Posledica je vsebinska in konstrukcijska razdelitev razstavišča na obod in jedro, ki tvorita na sredi ozek hodnik. Celovita konstrukcija močno razčlenjenega, skoraj klavstrofobično učinkujočega prostora postane tako ne le ogrodje, kamor se lahko razvrstijo predstavljeni eksponati, marveč tudi sestavni, součinkujoči element instalacije. Za razliko od oboda je postavitev v jedru izrazito avtorska, saj umetnik tokrat prekrije stene z lastnimi risbami, grafikami in nizkoreliefnimi mavčnimi ploščami, ki so dejansko odlitki linogravurnih matric, ohranjajoč izvirno belino materiala.

Linogravurne matrice zaradi globokih vrezov učinkujejo reliefno ne le kot negativi, marveč posredujejo ob uporabi posebno goste barve enak učinek tudi kot (pozitivni) grafični odtisi, ki jih neredko kombinira z akvatinto. Mavčni odlitki predstavljajo konkretno in hkrati simbolično sintezo Grajfonerjeve kompleksne umetniške osebnosti, ki združuje nenavadno kombinacijo grafika in kiparja. Slednja se v določenih primerih odraža tudi na tako rekoč "kiparskem" načinu obdelave grafične plošče, četudi ga hkrati privlači (al)kemično pretvarjanje substanc med tehnološkim procesom.

 

Ob tem pripisuje velik pomen novim ekološko neoporečnim kemijskim substancam, vendar izključno v okviru klasičnih tehnik, ki jih brezkompromisno ohranja skozi celotno grafično produkcijo. Klasična je tudi izbira tiskarske barve: dosledno črna. Uporablja jo nesimbolično, kot idealen kontrast belini nosilca, dojema pa jo raje kot material za oblikovanje in manj kot barvo za slikanje.

 

Omenjene lastnosti se neposredno nanašajo na izvedbe novejših Grajfonerjevih razstav v obliki vključevanja grafičnih orodij in materialov (napr. bitumna), tiskarskih valjev, kopeli, delovnih miz ter nenazadnje matric kot dopolnitve k osnovni postavitvi, s čemer uvede v svoj opus tudi konceptualne sestavine. Na ta način skuša predstaviti občinstvu ne le grafične liste kot končni izdelek, marveč hkrati razkriva posebnosti tehnološkega postopka in posameznih faz v kontinuirani obdelavi grafične plošče. Matrica je zanj namreč neke vrste ustvarjalni poligoni v smislu neprenehnega dopolnjevanja, preoblikovanja in raziskovanja izraznih možnosti izbrane tehnike. Zato je večina Grajfonerjevih grafičnih listov unikatnih, nikoli pa ne preseže treh odtisov.

Samostojna predstavitev grafičnih del na način celostne instalacije je nedvomno precedens v mariborskih galerijah, razstavni prostor Salona Rotovž pa se zdi kot naročen za realizacijo Grajfonerjevih trendovskih zamisli o sodobnih postavitvah grafičnih razstav.

 

SAMUEL GRAJFONER - akademski kipar in grafik specialist se je rodil 8. septembra 1962 v Mariboru. Študiral je na kiparskem oddelku ljubljanske ALU, kjer je 1990 diplomiral pri prof. L. Vodopivcu, študij pa dopolnil z grafično specialko pri prof. B. Suhyju na isti ustanovi. Študijsko se izpopolnjuje na akad. Minerva v Groningenu na Nizozemskem (prof. W.J onkman in F. Hesseling) ter v Block printmaking studios (London, Pariz). Je docent za grafično in risarsko oblikovanje na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Naslov: Magdalenski trg 9, Maribor.

 

info:

Umetnostna galerija Maribor

SI - Strossmayerjeva 6, 2000 Maribor

T 02/229 58 60, 02/250 25 43

M 041/658 473 F 02/252 77 84

infoping@ugmpong.si, www.ugm.si