Preskoči na vsebino

Skoraj poletje: tri predavanja o slovenskem kiparstvu
Telo in predmet
Umetnostna galerija Maribor, Strossmayerjeva 6
četrtek, 9. maj 2013, ob 18.00
predava: dr. Tomaž Brejc, umetnostni zgodovinar in likovni kritik

Dr. Tomaž Brejc bo maja v UGM izvedel cikel predavanj na temo slovenskega kiparstva. Kakšen bi bil pogled na zgodovino  umetnosti, če bi namesto običajnega slikarstva za vrednostni kriterij izbrali kiparstvo? Kakšno je razmerje telesa in dotika do moderne optične  forme? Kako v času prevladujočih dvodimenzionalnih nosilcev podob razmišljati o haptični globini časa? Je  »razširjeno polje« kiparstva ob  koncu modernizma prevzelo ustvarjalno prvenstvo? So čutni učinki dotika, vonja, okusa in zvoka »novi« označevalci umetnostnega  predmeta in prostora v 21. stoletju? To so temeljna izhodišča treh predavanj, podrobnih raziskav o načinih, kako  slovensko moderno kiparstvo nastaja, kako učinkuje na gledalca in kaj v družbenem okolju pomeni.

Prvo izmed treh predavanj bo zajelo problematiko telesa v kiparski umetnosti. Umetniški razvoj v kiparstvu prve polovice 20. stoletja se premika nenavadno počasi. Kip je ves čas le stilizirano telo, ki se najprej odmika od secesije k Meštroviću: od Alojzija Gangla do Lojzeta Dolinarja. V dvajsetih letih prevlada robustna, haptična kmečka čutnost (brata Kralja), ki jo v naslednjih dveh desetletjih nadomesti meščanski poetični realizem (brata Kalina, Karel Putrih). Telo je v socializmu »oblečeno« v ideologijo (javni spomeniki) in se šele v drugi polovici petdesetih let postopno spreminja v abstraktno figuro (Jakob Savinšek, Drago Tršar). Ob koncu šestdesetih let nastanejo prvi objekti (Slavko Tihec, Neokonstruktivisti, OHO). Zakaj je potemtakem mimetični, upodabljalni  model tako trdno zasidran, skoraj nepremakljiv? Se v njem kaže počasna preobrazba slovenske kmečke tradicije v meščansko, socrealistično, potrošniško in medijsko družbo?

Dr. Tomaž Brejc (1946, Ljubljana) je leta 1979 doktoriral z disertacijo Evropski viri za slovenski impresionizem. Od leta 1980 je bil profesor na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in leta 1991 njen dekan. Med leti 1986-90 se je na večmesečnih študijskih obiskih izpopolnjeval na University of California v Los Angelesu, leta 1986 je predaval na univerzi v Kasslu, leta 1990 na University of New South Wales, Gallery of Art, Sydney in Mayquarie University, National Gallery of Art Canberra. Objavil je več knjig o slovenskem impresionizmu, modernističnem slikarstvu in konceptualni umetnosti. Bil je kustos številnih razstav, med njimi tudi prvega U3, trienala slovenske sodobne umetnosti leta 1994 v Moderni galeriji. Prejel je nagrado Izidorja Cankarja za izjemne raziskovalne dosežke na področju umetnostne zgodovine (2009). Je avtor številnih znanstvenih in strokovnih sestavkov, recenzij, ocen in poročil. Je tudi eden od avtorjev kataloga pregledne razstave del Marka Pogačnika Umetnost življenje – življenje umetnosti (2012).

VSTOP PROST! VLJUDNO VABLJENI!