POGOVOR + PREMIERNA PREDSTAVITEV NOVEGA DELA V ZBIRKI UGM
Najzgodnejši avtoportret Zorana Mušiča 
sobota, 18. oktober 2014, ob 11.00
Umetnostna galerija Maribor, Strossmayerjeva 6
sodelujejo: Breda Ilich Klančnik, umetnostna zgodovinarka in  mag. Gojko Zupan, umetnostni zgodovinar

Breda Ilich Klančnik in mag. Gojko Zupan, umetnostna zgodovinarja in odlična poznavalca najznamenitejšega slovenskega umetnika 20. stoletja Zorana Mušiča, se bosta pogovarjala o umetnikovih mladostnih letih v Mariboru. Premierno bo na ogled tudi novo delo v zbirki UGM, najzgodnejši umetnikov avtoportret, nastal leta 1932.

AKCIJA! 

Javnost vljudno vabimo, da o delih Zorana Mušiča (od skic in risb do slik), nastalih do leta 1940, obvestite UGM,  ali pa jih prinesete na pogovor. Poslanstvo Umetnostne galerije Maribor je, da popiše še neznana umetnikova dela in tako oplemeniti razumevanje tega svetovno znanega umetnika in obdobja njegovega delovanja v našem mestu. Imetnik, če želi, lahko ostane tudi anonimen.

Vse uporabnike spleta pozivamo, da za rokav pocukate svoje dedke in babice, strice in tete ter jih povprašate o njihovih spominih na umetnika Zorana Mušiča in delih, ki so našla svoj dom v mnogih mariborskih stanovanjih, o njihovih fotografijah z Realke, Učiteljišča ali z razstav tega obdobja.

O zgodbah in predmetih nas prosim obvestite na naslov elektronske pošte andreja.borin@ugm.si, ali pa svoje spomine in dela prinesete na sam dogodek, v soboto, 18. oktobra 2014, ob 11.00 v UGM. Predmete bomo fotografirali in popisali ter jih še isti dan vrnili. 

Zoran Mušič (1909–2005), slikar, grafik in risar, rojen v Bukovici na Primorskem. Zaradi slovenstva je bila njegova družina večkrat izgnana, med drugim tudi na Štajersko. Tako je med leti 1920 in 1928 živel v Mariboru, kjer je maturiral na Učiteljišču. Leta 1934 je diplomiral na zagrebški likovni akademiji pri prof. Ljubi Babiću. Vrnil se je v Maribor in se vključil v umetniško društvo Brazda in med kulturnike v mestu. Po letu 1940 je odšel v Ljubljano, zatem v Gorico in Trst. Leta 1944 je bil interniran v koncentracijsko taborišče Dachau. Po vojni se je preselil v Benetke in se poročil s slikarko Ido Cadorin. V petdesetih letih je za svoje drugo domovanje izbral Pariz. Od takrat pa malodane vse do smrti 25. maja 2005 je živel razpet med Parizom in Benetkami, kjer je pokopan. Kljub stalnim umetniškim uspehom, nagradam in priznanjem, mu je nesporno veljavo na mednarodni likovni sceni prinesla velika retrospektivna razstava v pariški Grand Palais leta 1995. Zaradi izjemnega umetniškega ugleda, visoke kakovosti del in razgibane življenjske poti imamo Zorana Mušiča za svojega tako Slovenci kot Italijani in Francozi. Umetniku, ki je obogatil ne le slovensko, marveč tudi svetovno likovno ustvarjalnost, se je Slovenija poklonila leta 1979 z Jakopičevo nagrado in leta 1991 s Prešernovo nagrado za življenjsko delo, če izpostavimo le najvišji državni priznanji za dosežke na umetniškem področju.

VLJUDNO VABLJENI! VSTOP PROST!